Ali je veliki človek srečen?

O celovečernem animiranem dokumentarnem filmu Ali je velik človek srečen? Animiran pogovor z Noamom Chomskim (Is the man who is tall happy? An animated conversation with Noam Chomsky, 2013)

 

Ali je velik človek srečen? Animiran pogovor z Noamom Chomskim (Is the man who is tall happy? An animated conversation with Noam Chomsky, 2013)ni ravno dokumentarni film. Je pogovor nekompatibilnega para hiperaktivnih razumov, godrnjave znanosti in sanjave umetnosti, človeka besed in človeka slike.

 

Gondry film začne z monologom o naravi dokumentarnega filma, o manipulativnosti montaže in dodajanja posebnih učinkov, ob katerih se zabriše meja med povedanim in subjektivnim avtorjevim komentarjem. Njegovo rešitev predstavlja medij; animacijo uporabi kot očiten subjektiven dodatek k pogovoru, ki nima jasne pripovedne zasnove. Gondry sprašuje, Chomsky odgovarja, Gondry pa vzporedno z lastno naracijo riše asociativen animiran miselni tok, ki ilustrirarano misli in pojasnjuje izrečene abstraktne misli. Animacijo izkoristi tudi za meta-obrate k gledalcu; ko česa ne razume, ko je zmeden, ko se opraviči za svoj izrazit francoski naglas ali pa za slabo animacijo. Prek živobarvnih lastnoročnih risb govori o nastajanju filma, o odločitvah glede poteka pogovora. Priznava lastno nerazumevanje in nerodnost ter jo, na izjemno humoren način, obrne sebi v prid. Otroške kracarije na črni podlagi ali na starih negativih fotografij, ki občasno prehajajo v psihedelično utripajoče pasaže, poskušajo slediti teorijam, o katerih razglablja Chomsky, vmes pa se norčujejo iz lastne cepetajoče nervoznosti in omejitev pri izražanju. Čeprav je Gondry Chomskega snemal z Bolex 16mm kamero, se le poredko zateče k posnetemu in trmasto vztraja pri avdio posnetkih govorjenega in animaciji.

 

»As you can see, I felt a bit stupid here,« prizna nekje vmes Gondry, ki se je kot vzoren učenec pripravil na različne teme, o katerih želi z vsevedom modrovati; o naravi znanosti, o izvorih zgodovine znanosti, epistemologiji, o veri, jeziku. Gondry se, tako kot gledalec, občasno povsem utrudi. Ko se mu zdi, da Chomsky ponovno, a z drugimi besedami, dobronamerno, da bi ga Gondry vseeno razumel, še enkrat pojasni že povedano, se ta užaljeno zateče k reciklaži že uporabljenih animacij, saj se je, kot zatrdi, »utrudil«. Spet drugič iz egoistično zamišljenih umetniških želja prosi sogovorca, da spregovori o določeni temi, »saj bi jo lahko lepo animiral«.

 

Pogovor je tako svojevrsten portret Chomskega in Gondryja obenem. Gondry se, zanimivo, v tematiki namenoma izogne pogovoru o politiki . Tudi teme, ki jih načenjata, pravzaprav niso tisto, kar Gondry želi predočiti gledalcu; zanima ga sam proces misli in oseba, ki jo kompleksnost teh procesov naseljuje. Chomsky njegove ideje in premisleke pogosto zavrne s prijazno obrazložitvijo, da to pač ne drži, a pri tem nikoli ne izzveni pokroviteljsko. Gondryjeva posledična užaljenost, ob kateri svoj animiran alter-ego preprosto prečrta, ali pa ga prekrije z živčno ponovljenimi zarisi besede »trivialno«, pa je kot nekakšno iskanje zaveznika v gledalcu, ki se pogosto znajde pred prijetno težavnostjo sledenja ter fokusiranja na povedano in izrisano na platnu.

 

A Gondry ni zares užaljen, v svoji nevednosti celo uživa, saj se zaveda, da je ravno s presekom njunih misli in (ne)razumevanja uspel zarisati portret misleca in človeka, katerega srž lahko zaznamo v njegovem pripovedovanju o lastni vzgoji in šolanju. Chomsky je namreč obiskoval nekakšno posebno »svobodno« osnovno šolo, v kateri ni bilo ocen in tekmovalnosti, le spodbujanje razmišljanja, obenem pa je kot otrok doma ob večerih v duhu povsem klasične humanistične znanosti z očetom prebiral stare renesančne hebrejske tekste.

 

Petra Meterc

***Film si lahko ogledate v soboto, 12. decembra ob 20. uri v Kinodvoru.

 

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki