Belgijska družbenokritična animacijska produkcija

V soboto popoldne se nam je predstavil še zadnji izmed letošnjih žirantov Animateke, producent in ustanovitelj belgijskega animacijskega studia Camera-etc, Jean-Luc Slock. Kot sam poudarja, je bil njegov cilj ob ustanovitvi studia razvijati animirane filmske projekte s socialno in kulturno noto in s posebnim poudarkom na otroških in mladinskih delavnicah animacije, rezultate katerih smo lahko prav tako spoznali na predstavljeni projekciji.

 

Predstavitev se je pričela s simpatičnimi Yoyovimi dogodivščinami (Les Aventures de Yoyo, 2013) o pripravah na čezoceansko potovanje papagaja Yoya. Vizija in izdelava te animacije je nastala pod mentorstvom Louise-Marie Colon in Delphine Hermans in pod prsti trinajstih otrok. Nadaljevali smo z odlično Butoyi (2013), ustvarjene s strani dvanajstih deklet iz Burundija, kjer se skozi pripoved o dvojčkih, bratcu Bukuru in sestrici Butoyi, seznanimo s še vedno močno prisotno spolno neenakostjo. Kljub dejstvu, da je Butoyi nadpovprečno uspešna, delavna in naravno radovedna učenka, na določeni točki napoči čas, ko se mora njeno šolanje končati. Njeno nadaljnje življenje tako v skladu z njenim spolom in z njim povezanimi družbeno-kulturnimi pričakovanji postane zreducirano na pomoč pri hišnih in gospodinjskih opravilih. Vse dokler travmatičen dogodek, ki zelo jasno (za gledalca pa izjemno pretresljivo) podaja kritiko patriarhalnosti družbe (in z njo povezane objektivizacije in seksualizacije žensk, ki se nemalokrat konča tudi s posilstvom), njenega življenja ne obrne na glavo. A deklice, zaslužne za nastanek predstavljene animacije, Butoyi vseeno namenijo srečen konec – posilstvo ne ostane nekaznovano, Butoyi je deležna razumevanja in podpore v družini, njeni hčerki, ki je plod posilstva, pa je omogočeno enako šolanje kot vsem dečkom iz soseske.

 

Še eno izmed zanimivih, s feministično noto začinjenih animacij, je predstavljala Konzerva sardin (La Boite de sardines, 2011) Louise-Marie Colon. Gre za pripoved o drobni morski deklici, ki se zaljubi v ribiča, ter se v upanju na vznik obojestranske ljubezni in srečne prihodnosti, življenja v dvoje, pusti ujeti v njegovo ribiško mrežo. Gre za očitno metaforično pripoved o ženskah in njihovih idealiziranih ljubezenskih pričakovanjih, ki se v realnosti le redko uresničijo. Če ona sanja o skupnem, svobodnem življenju nekje pod morsko gladino, on ne odstopa od svojih dnevnih rutin ter je najsrečnejši, ko jo ohranja v sebi podrejenem položaju. Njeno gibanje (in prepevanje) omejuje tako, da jo zapira v majhen, utesnjen prostor. Dokler se je seveda povsem ne naveliča in jo zaužije s kruhom namesto svojega običajnega dnevnega rutinskega obroka, konzerve sardin.

 

Delphine Hermans se v svoji animaciji Poils (2013) na izjemno zabaven in hudomušen način loti dlakavosti oziroma poraščenosti pri moških in njene (ne)zaželenosti, ki variira od situacije do situacije. Živimo namreč v družbi, ki tako ženskim kot moškim telesom vsiljuje vse več lepotnih zapovedi in pravil, med katerimi ravno poraščenost predstavlja eno izmed temeljnih (pa vendarle v javnem diskurzu najredkeje omenjenih) lepotnih faktorjev.

 

Nenazadnje je k žanrski raznolikosti pripomogel tudi črno-bel glasbeni videospot Between Up & Down (2013), ki ga v sodelovanju z belgijskim rokerjem Arnom izvaja skupina Yew.  Ta je tudi zaključil ta raznolik, na trenutke ganljiv in pretresljiv, spet drugič zabaven, a kljub temu nič manj družbeno aktualen, sklop animiranih filmov, ki so nastali pod producentskim okriljem Jean-Luc Slocka.

 

Veronika Zakonjšek

 

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki