December je za te stvari

Tekmovalni program I.



DECEMBER JE ZA TE STVARI



Decembra padejo noči hitro. Stala sem na stopnicah filozofske, si zvijala cigareto in poskušala doseči rob teme, ki jo prebadalo tisoče malih žarnic in zvezdnatih odlomkov na nebu. Mraz je pritiskal prav neverjetno. Verjetno tako, kot se pač spodobi za tretji december.
Stala sem torej na stopnicah, kadila in razmišljala, kako naj preživim večer. Ker slovnične vaje izsušijo dušo, kupi knjig na domači mizi pa se že vse preveč grozeče nagibajo čez robove, je bila odločitev povsem preprosta. V kino grem.

»I wonder if you want to hear a story« …  In spustila se je ptica, njeno srce je utripalo rdeče v snegu in ognju. Med trupli in partizani je njeno telo žarelo. Rdeče. V uporu, upanju in življenju. Ki je na robu sanj, ljubezenskih pisem in zanikrnih podstrešnih stanovanj, ki je za knjižnimi policami, za hrbti Cankarja in Gorkega, kjer se odpirajo poti do Drugega. Rdečelaska, ki ljubi – neizmerno in dolgo in ki svojo osamljeno ljubezen prelije v srce še bolj osamljenega, papirnato zanemarjenega Pisatelja, ki najprej neuspešno in obupano, potem, v ljubezni in strasti živahno vdihuje življenje besedam, zapleše z njimi. Med tipkami pisalnega stroja. In potem … ostane sam. V navihanem tonu poskakujoči in kot jata ptic s krili zamahujoči dečki, ki se ritasti zboristki izmikajo sem ter tja. Nafrfutano in prifrknjeno v groteskno obešenjaško in prikupno, ko zabingljajo iz omare z igračami obešeni, nedolžni in krivi, čisti in nečisti, kralji in tatovi, mornarji, polni zgodb, neveste smrti in zelenolasi otroci, za katere več nihče ne ve, čemu in zakaj, le od kdaj? Otrok, ki že izza časa večnosti visi tu in sodi.

 

Zabavno je tej družbi, za vrati omare in mrtvaški napevi zamikajo še žive, da bi stopili tja čez, k njim, da bi zabingljali v onstran. V gozd, okoli osamljene hiše, tako osamljene, da še ribici v kuglici ne preostane drugega kot iz dolgočasne, sivine v smrt. In dekle iz listja, gozdna vila, med svoje nožice ovije osamljenosti in podari možu jesenski list in ljubezen, da še drevesa divje zaškripajo od ljubosumnosti. In list zaplava kot riba v vodi. V vodi, ki odplakne vse. Skoraj vse … Žalost, strah, bolečina ostanejo. In se zarežejo globoko, globoko v dušo in telo malega dečka. Otroštvo, ki se je zdrobilo in petelin, ki mora umreti. Nedolžno prelita kri. Boli. Bolečina, ki se razraste povsod, rdeča, ki se pobarva v belo, povezanost vsega. Sveta in tebe in mene in naša neodgovornost, ki potisne v smrt in uničenje. Če bi le za trenutek pomislili na Drugega...

 

In mož, ki je živel tristo let je povedal zgodbo. »Ki se bo morda zdela čisto banalna«, je opozoril. Rojen od ptičev. Nesmrten. Vladar neba: prostora, časa. »Povsod sem. V vsakem človeku sem.« Črna senca stoletji. Koliko spominov. Podob. In resničnosti, vse vzporedne, hkratne v meni. Ostanki. Tako živi, da jih čutim skozi vlakna obleke. Postarane razglednice in obrazi ljudi, koti ulic in obronki stavb, ki jih več ni. Pa so vendar večne. V spominu, v našem spominu. Črne sence. Kategorija časa in prostora ni pomembna.

 

Sprehodim se skozi čas.
In potem se prižge luč. Topla, rahlo nadležna prebudi v svet. Še na toplem si zvijem cigareto, na mrazu prsti postanejo povsem neuporabni. Poslovim se od znanih obrazov in se podam v mraz. Tak je, kot mora biti v poznih večernih urah tretjega decembra. Malo postojim, piham dim v noč ... in nenadoma, opazim črno senco. Tam, na obronku streh. Tam, med ljudmi v dolgih plaščih s kozarci, med tistimi skodranimi in tistimi zavitimi v kape. Tam, v kotu pri smetnjaku. Tam, med kolesi, odloženimi v noč. Tam, v daljavi, skoraj na nebu, opazim črno senco. Za hip. Potem izgine. Pod oblake, zdi se mi, da za moje srce.

 

Ne opazim, kako mine. Čas. Stečem za zadnjim avtobusom. In jutri. Jutri bom opravila dolžnosti dneva. Resne. Pomembne? Potem bo padla noč.  In šla bom v kino.

 


Anja Banko

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki