Inovativen svet sodobne nizozemske animacije

Žirija se predstavi: Anet ter HorstDragulji sodobnega nizozemskega animiranega filma, sreda, 9. december v Kinodvoru.

 

Če smo torkovo popoldne preživeli ob temačnih, na trenutke lynchevsko bizarnih in z rock'n'rollom navdihnjenih nizozemskih animacijah Rosta, smo v sredo še nekoliko bolj poglobljeno nadaljevali z odkrivanjem sodobnega nizozemskega animiranega filma. A tokrat izjemoma ne z avtorskimi animacijami žirantke Anet ter Horst, temveč s pregledom najnovejših, najbolj inovativnih in nenavadnih sodobnih nizozemskih animacij. Filmi, na naše filmsko platno prineseni iz Nizozemskega festivala animiranega filma, so se med seboj razlikovali tako žanrsko, tehnično, kot tudi tematsko in obsegali vse od filmov profesionalnih animatorjev do študentskih animacij.

 

V Zgodbi o poplavi (A Flood Story, 2012) Maartena de Heerja malomeščansko predmestno četrt, v kateri živijo družine različnih živalskih vrst, po dolgem obdobju dežja preplavi voda. Hiše se pogreznejo pod vodno gladino, medtem ko živali celotno podnebno katastrofo (ki zelo očitno apelira na realne podnebne spremembe, globalno ogrevanje in nevarnost dviganja morske gladine, ki še posebej močno preti Nizozemski) povsem mirno in neprizadeto opazujejo. Film je tako odlična (in oblikovno dovršena) kritika sodobne družbe, ki pasivno in neprizadeto opazuje, kako se naš planet vse bolj intenzivno uničuje. Družbe, ki vztraja pri svojem rutiniziranem vsakdanu, navadah in življenjskem stilu, ki so nedvomno v neki (naj bo še tako majhni) meri pripomogli k nastali situaciji.

 

Fallin' Floyd (2012) Paca Vinka in Alberta 't Hoofta je komična drama o džezovskem trobentaču Floydu, ki se mu življenje po zavrnitvi dekleta, ki ga zaprosi za roko, obrne na glavo. Njegovo počasno drsenje proti dnu, ki se konča v objemu pivskih barov, prevelikih količin alkohola, in nenazadnje mavca in bolnišnične sobe, spremlja njegov nov življenjski popotnik, majhen črn demon. Ta raste z vsakim trenutkom: ko mu v življenju spodleti, ko sprejme napačno odločitev, ko se utaplja v žalosti in predaja starim spominom. Treba je veliko truda, da se ga uspe rešiti. Pri razrešitvi notranjih tegob in konfliktov igra pomembno vlogo prav glasba.

 

Ena bolj bizarnih, nasilnih, a bržkone tudi najbolj duhovitih (in, vsaj po mojem mnenju, družbenokritičnih) animacij v sklopu vsekakor predstavlja Mute (2013) studia Joba, Jorisa in Marieke (katerih izvrstna in za oskarja nominirana animacija A Single Life (2014) je letos na animatečnem sporedu programa Cartoon d'Or). Družba, ki jo naseljujejo ljudje brez ust, šele z brutalno in krvavo  nesrečo pride do spoznanja, da si usta vendarle lahko izrežeš – s tem pa pridobiš glas, ki ti je bil pred tem odvzet. Animacijo, ki na prvi pogled ne izgleda prav nič politično angažirana, vendarle lahko beremo z nekaj politične ostrine in z določeno noto črnega humorja. »Brezustni« ljudje bi prav lahko odslikavali družbo, v kateri je individualni glas posameznika le redko slišan, javno izražanje lastnega mnenja pa nezaželeno ali močno cenzurirano. In mar ni, v kolikor si populacija želi povrniti svoj individualni glas in svobodo izražanja, ta proces pogosto boleč, nemalokrat celo brutalen?

 

Med animacijami se je našla tudi kopica nenarativnih filmov, med katerimi bi lahko izpostavili predvsem z ogljem narisano The Black Room (Robbie Cornelissen, Kees Went, 2015), ki se igra predvsem s perspektivo in gledalčevim dojemanjem prostora, z abstrakcijo in figuraliko ter nenehno prehaja med dvo- in trodimenzionalnostjo.

 

Sklop Dragulji sodobnega nizozemskega animiranega filma je odličen pregled animacijskih del, ki zaobjemajo neverjetno širok spekter žanrov, tematik in tehnik, in odlično prikaže inovativno stanje sodobne nizozemske animacije.

 

Veronika Zakonjšek

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki