Dan pred festivalom

Drage bralke in bralci,

 

Dobrodošle in dobrodošli na spletni fronti letošnjega festivalskega dnevnika. Iz zaledja bojnega polja se bo za vas oglašala specialna enota piscev, ki bo v pisano besedo lovila izmuzljivega duha festivalskega dogajanja, okus po filmih, iskrive pogovore, slone, plesne gibe, nenavadna doživetja, zanimive zgodbe, pogovore z gosti, prismojene profesorje bluesa in animatečne spomine.

S črkami, peresi in tipkovnicami se bodo vsakodnevno borili za zmago proti decembrski sivini in melanholiji.

 

Zato: lepo vabljeni k branju!

 

 

Bitko peres začenjamo z izletom v ne tako zelo oddaljen spomin na Animateko…

 

 

Skozi zajčjo luknjo v zgodovino Animateke I.

 

DAN PRED FESTIVALOM

 

Ura je 3:13. Moj današnji dan se je začel pred skoraj sedemnajstimi urami… Če je do danes vladalo sumljivo zatišje, je zdaj jasno. Festival je tukaj. Ob desetih sem pričakala naša prva gosta. Priita in Olgo Parn, ki sta letošnja rezidenčna umetnika. Kljub prtljagi, ki je zaradi kratkega časa za prestop ostala v Münchnu, sta bila dobro razpoložena in vožnja do hotela je ob klepetu z Olgo hitro minila.

Sledil je prevzem avtomobila in vselitev v festivalsko pisarno. Morda sem krivična, a pri težaškem delu in nošenju stvari iz pisarne je moški del ekipe (spet) zatajil. Mala dvorana Kinodvora je v nekaj urah postala naš novi dom.

 

Vmes mimogrede uspem popiti prvih nekaj požirkov kave z gostoma, ki sta prispela iz Bosne. Sledi skok do BTC-ja, kjer sem nakupila še zadnje stvari za dekoracijo Kinodvora in materiale, ki so jih od mene, kljub dejstvu, da je nedelja, nemudoma potrebovali člani ekipe. Dostava v matično bazo, potem pa pot pod noge in v Slovenski kinoteki so naju s Katjo že čakala odprta vrata. Čas za dekoracijo našega drugega festivalskega prizorišča. Ko sva obesili plakate in urnike, sva ob odhodu iz Kinoteke okoli četrte ure popoldne v istem trenutku dahnile: »Hrana!«

Kosilo je minilo v delovnem duhu ob razmisleku o stvareh, ki so to nedeljsko popoldne še pred nama. Kmalu nama je bilo jasno, da bo aktiven tudi večer.

 

Ob vrnitvi v Kinodvor sem do konca popila tisto dopoldansko kavo in malo zadihala. Prebrala maile, ki jih je v teh zadnjih dneh sumljivo malo. Potrditev z vinarjem, odgovor prijateljem, ki mi pošiljajo lepe želje ob začetku festivala. Še nekaj zamudnikov potrjuje udeležbo na jutrišnji otvoritvi.

V teh trenutkih zberem misli in si naredim listo nujnih stvari za naslednji dan. Ob šestih se nam pridružijo še ostali prostovoljci in veselo ugotovim, da lahko vsaj nekaj nalog s svojega spiska razdelim med njih. Ura je sedem in nekaj in Tjašin sms, da bo vesela moje zamude, me spomni, da sva se dogovorili, da ob pol osmih pridem po festivalsko dekoracijo. Glede na dimenzije in naše načrte me malo skrbi, ker nam letos ne bo pomagal Niko. Kljub uspešni postavitvi transparentov, ki navdušijo vso ekipo in tudi avtorja plakata, ki je služil za predlogo, se zatakne pri obešanju dežnikov. Niko mi po telefonu natrosi nekaj rešitev, vendar s tem delom nismo končali.

Tjaša je tudi letos fenomenalno opravila svoje delo in še večkrat v tem večeru se ponosno zazrem v novo podobo Kinodvora. Ob pogledu na mizo, pri kateri kramljajo naši gostje, se zavem, da smo tukaj… Med smehom in delom ekipa festivalskega časopisa posname nekaj sproščenih intervjujev in Priitov odziv na nastajajočo dekoracijo.

 

A časa za počitek ni. Ob enajstih se z Matejo lotiva postavljanja razstave v Kinodvorovi Galeriji. Ker smo čakali še nekaj materialov, ki sta jih avtorja prinesla s seboj, postavljanje pred tem ni bilo možno. Ob dveh je razstava končana, sledi udarniško pospravljanje Kinodvora in odhod domov. Jutrišnji dan se, če mojih načrtov ne spremeni kak jutranji klic, začne ob pol osmih s serijo telefonskih pogovorov, prevzemov in potrjevanj dogovorjenega. Ob sedmih bo adrenalin na vrhuncu, potem pa upam, da se mi obeta prijeten večer v družbi prijateljev, ki bodo s svojo prisotnostjo izkazali podporo festivalu.

 

Še vedno pa me čaka poročilo za JAK…

 

In jutri je nov dan. Prvi festivalski dan!!!

 

 

Urška Jež

Festivalski dnevnik // 5. december 2010

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki