Medtem, ko živimo

Retrospektiva Animirani dokumentarni film V: Narejeno v Kanadi, ponedeljek, 7. decembra v Kinodvoru

 

»Preživljanje časa« je zanimiva besedna zveza. Ko živimo, preživljamo čas. In medtem ko preživljamo čas, nas do neke točke preživljajo starši. Ko nas starši nehajo preživljati, začnemo preživljati čas na svoje stroške, vse do takrat, ko umremo. In takrat časa več ne preživljamo, tako da se mora čas znajti sam. Torej nas čas potrebuje, zato, da ga preživljamo, ker bi mu brez nas trda predla.

 

V tem sklopu smo si ogledali tri filmske portrete; o izumitelju glasbil Domače glasbene dobrote (Home Cooked Music, Mike Maryniuk, 2014), proustovskem risarju stripov Sethov teritorij (Seth's Dominion, Luc Chamberland, 2014) ter o padlem kanadskem vojaku Mynarski: Usodni skok (Mynarski: Chute mortelle, 2014).

 

Nedvomno je vsak izmed njih zelo poseben. Lorne Coille je gospod, ki je bil včasih strojnik, zdaj pa je v pokoju in izdeluje glasbila. A to, draga publika, niso vsakdanja glasbila! To so godala vseh vrst in oblik. Kitara iz vrtnih grabelj, ki še vedno lahko grabijo. Tisti, ki grabi pa lahko obenem še brenka. Bendžo iz losjih rogov, violina iz sekire in še marsikateri hudomušni inštrument spremlja sliko z odlično bluesovsko godbo. Da gospod zelo uživa, slutimo iz njegovega pogleda in nasmeha, ki mu ves čas počiva v kotičkih ustnic. Ko odgovori na vprašanje o svojem počutju, »zadnje čase se imam… (premolk) …zelo dobro«, se film konča.

 

Seth je stripar, ki si je poleg številnih izdanih stripov izmislil tudi svoje mesto, Dominion City, ki je narejeno iz kartona in lesa. Dominion kot gospostvo, ozemlje pod določeno oblastjo – njegovo oblastjo. Z gradnjo bo prenehal, ko mu bo zmanjkalo prostora v kleti. Klet brez prostora je klet polna mesta. Zamislil si je takšnega s 300.000 prebivalci, saj ima tako praktično neomejeno število različnih zgodb, ki si jih lahko izmišljuje in  prepleta.

 

Če v prvih dveh filmih izvemo nekaj o življenju, izvemo v tretjem, na zadnje predvajanem, nekaj o smrti. Mynarski: Usodni skok ali v izvirniku Mynarski: La chute mortelle. Pomen samostalnika »la chute« je poleg skoka tudi padec. In prav tega spremljamo.

 

V retrospektivi vse tri moške povezuje čas. Upokojenega strojnika, ki se je po anevrizmi odločil, da bo svoj preostali čas namenil izumljanju. Setha, ki se kot Marcel Proust potaplja v preteklost, natančno in z neko žametno žalostjo, ki zavija minevanje časa. In končno, vojaka Andrewa Mynarskega, ki je tisti čas, v katerem bi se morda lahko rešil in izskočil, namenil reševati svojega tovariša, ki je ostal zaprt v pilotski kabini.

 

Padal je zelo dolgo.

 

Eva Zibler

 

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki