Metamorfoze surovega mesa

Gomazeče, polimorfno je zadišalo surovo meso v petek iz dvorane Kinodvora. Ogledali smo si namreč retrospektivo animatečnega žiranta, britanskega mojstra stop-motion horrorja Roberta Morgana.

 

Njegovi bizarni filmski eksperimenti segajo po tistih najbolj gnusnih, mesnatih in absurdnih potezah žanra grozljivke in špricajo v stilu body horrorja, slasherjev in podobnih vizualnih poslastic, ki še najbolj odsevajo metamorfičnega Cronenberga. Zgodbe, položene v absurdno-psihedelične sanje se zavijajo v sanjskost Lyncha, preskušajo človeško psiho z bergmanovsko logiko, včasih hudomušno pomežiknejo z referenco na Burtona ter se pletejo v nenavadne izpeve gotsko obarvanih Poejevih pripovedi. Vendar prvine romantično obarvanih gotskih povesti, kot npr. motiv doppelgängerja , pokonča s krvavo krutostjo, ki je njegovi navdih ne premorejo (npr. v filmu Ločitev, The Separation, 2003, o ločitvi siamskih dvojčkov).

 

Želodcu primerno kratki filmi tako izrisujejo človeka brez metafizičnih okrasij, v golem mesu in krvi, njegovo kožo obračajo navzven, da pokažejo razpadajočo in gnijočo prazno mesnino časa. Temni kanali domišljije, po katerih gledalca v svojih filmih vodi Morgan, se hkrati dotikajo tistega najbolj prvinskega v človeku, groze in strahu pred smrtjo. Čeprav telesnost filmov tega ne kaže dobesedno, je to občutek, ki ga vzbujajo v svoji »žrtvi«. Freudovski Unheimlich, ki vzbuja Angst, tesnobo, a je obenem neskončni privlak mesa in absurdno razvrščenih metamorfoz, ki zapeljejo pogled, da se zatakne v divjem plesu mesa in krvi.

 

In temu najbolj ustreza prav stop-motion tehnika, saj je najbolj telesna, oprijemljiva in ravno prav gibljiva, da ustreže posebnim efektom špricanja, sluzi in loma kosti, tako kot je umetnik čudovito izpeljal v linij resnične nočne more Mačka z rokami (The Cat with Hands, 2001). V kontekstu vprašanja animacijske tehnike lahko izpostavimo film Obuditev (Invocation, 2013), ki deluje kot meta-razmislek o načinu umetniškega ustvarjanja. Lutke in material dobesedno oživijo ter napadejo svojega stvarnika – animatorja. Film tako na nek način izpostavi tisti ključen pomen besede animacija – vdih življenja v mrtvi in negibni material, ki postane pravo frankensteinovsko prekletstvo. Otroci požrejo svojega stvaritelja in tema se vzdigne do roba pogleda.

 

Sanjske atmosfere, ki se kot nočne more vzdigujejo pred pogledi gledalca, so tiste, ki omogočajo pravšnje drseče in sluzasto premazane prehode iz enega stanja v drugo. V enem svojih bolj znanih in nagrajenih filmov, Bobby Yeah (2012), Morgan deluje po naravnost  dadaističnem principu avtomatične pisave, saj pušča domišljiji, da glavnega protagonista, zajčka, ki spominja na tistega iz Donnija Darka (Richard Kelly, 2001), odpelje povsem svojo pot, globoko v temno in mesnato tvar človeškega bitja.

 

Ko se Morgan dotika teh najbolj mrežastih in prosojnih človeških občutij, je zanimiva tudi obravnava spomina in žalovanja ob smrti, saj mu v svojem prvencu Moški v levem spodnjem kotu fotografije (The Man in the Lower-left Hand Corner of the Photograph, 1997) uspe ta najbolj neopisljiva občutja spremeniti v boleče telesno grozo in gnus.

 

Sicer redkeje, pa vendar se Morgan poslužuje tudi »live action body motion« tehnike, kar se logično vklaplja v njegov umetniški opus, kot lepo »izriše« v nenavadnem projektu, ki ga je končal v borih 48-urah. z naslovom V deliriju – film v 48 urah (Overtaken – A 48 Hour Film, 2009). Morda je prav občutek vročičnega delirija tisti, ki preplavi gledalca ob Morganovih delih.

 

Sprehod ne ravno lahkotne narave je podpisala filmska antologija Abeceda smrti 2: D is for Deloused (2014), ki zapiše življenju visoko ceno.

 

Anja Banko




Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki