Animirana izpoved o bolezni

Animirana izpoved o bolezni
 
Anja Škrlj, dijakinja 3. letnika, Gimnazija Bežigrad
 
 
Kot pojma dokumentarni in animirani film delujeta dokaj nepovezano, celo nasprotujoče. Animirani dokumentarci na Animateki prepletajo oba.
 
Animirani film Kadar me kaj skrbi – Annabellina Zgodba (When I Worry About Things – Annabells Story, Andy Glynne ,2017) in risana animacija Presenečenje (Surpresa, Paulo Patricio, 2017) temeljita na prvoosebni izpovedi posameznice. V prvem Annabelle pripoveduje o spopadanju z obsesivno-kompulzivno motnjo in depresijo, v drugem pa Alice spregovori o okrevanju po raku ledvic. Animaciji ilustrirata čustva in vzpostavljata distanco do bolezni.  
 
Ker gre za prvoosebno izpoved, je meja med objektivnim in subjektivnim zabrisana. V Kadar me kaj skrbi Annabellina čustva jasno ponazorijo sence in temne, strašljive podobe v trenutkih, kadar je preplašena ali zaskrbljena. Njena čustva na primer jasno prikaže prizor, v katerem razlaga o svojem najtežjem obdobju. Takrat se pogrezne pod površino, v neskončno praznino. Podobe v tem filmu vizualizirajo izrečene besede, v Presenečenju pa jih na trenutke celo nadomestijo. Junakinja je triletna deklica, ki se še ni sposobna tako jasno izraziti z besedami. V svoji razlagi se večkrat ustavi in napove, da bo nekaj raje narisala, čemur sledijo njene risbe.
 
Animaciji obravnavata soočanje z boleznimi, o katerih je težko spregovoriti. Tovrstnih tem se je lažje lotiti s poudarkom na razumevanje težav, o katerih junakinji spregovorita, kot pa s približanjem likov. Slednje omogoči animacija, ki ne prikaže resničnega obraza/izraza oseb, temveč zarisuje predvsem njuno počutje in dogajanje okoli njiju. Na ta način filma preneseta svoje sporočilo o pomembnosti govora o določenih boleznih prav skozi distanco, ki jo vzpostavita.
 

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki