Sodoben odnos do domovine

Sodoben odnos do domovine

 

Anja Škrlj, dijakinja

 

Ob čedalje večjem vplivu globalizacije se ljudje vse bolj pogosto odločijo slediti napredku in se izseliti iz rodnih krajev. Filma znotraj sklopa Animirani dokumentarci II Po kapljicah (Agua mole, Laura Goncalves, 2017) in Ne-kdo (Some-body, Yuliya Molina, 2015) govorita o tej temi, a jo predstavita iz različnih vidikov. V Ne-kdo je glavni lik avtorica filma, ki svojo zgodbo o selitvah iz države v državo prikaže v piksilaciji s slikami sebe s predmeti, ki ponazarjajo njena potovanja in države, v katerih je živela. Po kapljicah pa je risana animacija, v kateri se ob utapljanju skoraj zapuščene vasi nekaj starejših vaščanov oklepa dreves ali hiš dokler jih iz nje ne pobere nekakšna pošast. Animacijo spremljajo izseki iz intervjujev z vaščani tovrstne, skoraj prazne, vasi.

 

V filmu Yuliye Moline se avtorica sprašuje kdo je in od kod je in ugotovi da odgovora na to vprašanje ne pozna. Našteje več narodnosti, h katerim meni da pripada, a pravi da jih je preveč da bi prišla do smiselnega odgovora na vprašanj. Je iz Ukrajine, Vietnama, Portugalske, Primorske in Ljubljane. Film zaključi z mislijo »nisem ali, ali, ali, ampak in, in, in«, torej svojo narodnost in domovino sicer opredeli kot je del sebe, ampak ne kot nekaj kar bi jo v celoti določalo. Odnos likov do doma v Po kapljicah pa je prav nasproten. Ti namreč ne glede na vse ne želijo zapustiti svojega rodnega kraja. V vasi ni več ljudi, zaradi katerih imajo to vas radi, saj je ostala le peščica praznih hiš. A vaščani vselej vstrajajo pri tem da bodo ostali, tudi ko se vas »utaplja«. Zdi se, da se počutijo vezane na svojo domovino in kot da izven, torej brez, nje niso več oni sami.

 

Filma osvetljujeta ta zorna kota tudi z vidika generacijske razlike, kar se med drugim odraža v tehniki animacije. Poleg likov, ki so v Po kapljicah starejši ljudje, to poudarja tudi tehnika, saj je film črno-bela risana animacija in izgleda dokaj starinsko. To kot takega označi tudi odnos likov do svoje domovine, kot nekaj kar te določa. S prikazom mladih, ki iz vasi odidejo, še bolj poudari da sedanja družba na dom gleda drugače. Tak pogled pa kaže tudi Ne-kdo, saj avtorica filma ni vezana na svoj rodni kraj ali katerokoli drugo mesto.

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki