Stop picopeka

Stop picopeka

 

Zala Žagar in Kristian Božak Kavčič

 

Ivana Bošnjak in Thomas Johnson Volda sta stara mačka Animateke. Ivana Bošnjak, ki živi in ustvarja v Zagrebu, je po študiju grafične umetnosti na zagrebški Akademiji za likovno umetnost (ALU), lutkovne animacije pa se je učila še na Norveškem in v Estoniji. Thomas Johnson je po diplomi na področju medijev s časovno dimenzijo iz Cardiffa odšel na zagrebško ALU, smer novi mediji. Skupaj ustvarjata predvsem v tehniki stop animacija, podpisala sta se pod kratko animirano delo Simulacra (2014), mnoge animirane oglase, sodelovala pa tudi pri ustvarjanju Ježeve hiše (Ježeva kuća, 2017).

 

Letos sta na 3. dan Animateke izvedla animacijski performans z naslovom Stop Motion Pizza, v katerem sta neprekinjeno 10 ur zapored skupaj z lutkama – njunima pomanjšanima verzijama – pekla mini pice. Johnson je sebe v obliki lutke upodobil že trinajstič, medtem ko je Bošnjak pri ustvarjanju lutkovnega avtoportreta debitirala. Lutki sta sekljali gobice in češnjeve paradižnike, premazovali mini testo s paradižnikovo mezgo, pice pa sta animatorja na koncu tudi spekla. Johnsonu izvajanje animacijskega performansa na Animateki ni tuje, saj ga je tokrat izvedel že tretje leto zapored. Lani je na okrogli, rotirajoči se mizi animiral hkrati s še petimi tujimi animatorji, leto prej pa je ustvaril kratko animirano delo z lutko sebe kot slikarja in gosti, ki so se naključno posedali pred njega. Johnson in Bošnjak na letošnji Animateki prvič izvajata skupni performans, prvič tudi ustvarjata s pravo hrano, kar je bila že dalj časa njuna želja.

 

Avtorja sta morala svoj prvotni načrt za performans povsem spremeniti. Namesto pic bi obiskovalcem festivala skorajda postregla juho, a sta idejo hitro opustila, saj zaradi festivalskih omejitev juhe ne bi bilo možno kuhati 10 ur. Pri peki pic sta naletela na težave – testo se je namreč hitro sušilo, drobilo se je, proti koncu performansa je bilo težko gnetljivo ...

Pri izvajanju animacijskega performansa na Animateki jima je še posebej všeč spontanost in hipnost izjemno hitrega ustvarjanja. V običajnem procesu animiranja bi v celem dnevu dela ustvarila 5 do 10 sekund filma, tu pa sta prisiljena v 10 urah posneti celotno kratko animirano delo, zato si ne moreta privoščiti pretirane pedantnosti pri premikih, gibih lutk in predmetov. Sama animacija je bolj groba in nepopolna, česar ne vidita kot slabost. Snemata namreč individualno, vsak s svojo kamero, kar pomeni, da v kader ujameta roke drugega ali celo radovednega mimoidočega. Med performansom tako snemata kratek animiran film, hkrati pa ponudita vpogled v sam proces ustvarjanja stop animacije.


V prihodnosti se vidita v še kakšni miniaturni piceriji z obširnejšo ponudbo.

Za boljšo uporabniško izkušnjo ter za analizo prometa uporabljamo spletne piškotke. Z nadaljevanjem ogleda spletne strani, se strinjate s uporabo. Več informacij

Spletni piškotki