Kdo je volk v hiši

Maria: »Zrcalce, zrcalce na steni povej, čigava hiša najlepša v deželi je tej?«
Zrcalo: »Obstaja še lepša kot ta. Najlepši dom najdeš v sebi.«
Odgovora, ki ga ponudi zrcalo, Maria, glavna prebivalka Volčje hiše, ne (z)more sprejeti. Kajti če je v njem kaj resnice, ni nič resničnega v njenem domu.

 

Režiserja Cristobal Léon in Joaquin Cociña pravita, da do filmskega pripovedovanja pristopata kot do rituala ali čarobnega uroka in Volčja hiša (La casa lobo, 2018) se zdi uročena. Uročena s sanjami, željami in strahovi svoje prebivalke.

 

Maria se v hišo sredi gozda zateče po pobegu iz kolonije, v njej išče zavetje in varnost pred volkom, ki jo zasleduje. Z majhnima pujskoma, ki ju najde ob prihodu v hišo, si prizadeva ustvariti dom. Hiša je vse, kar Maria v danem trenutku potrebuje, ali bolje rečeno, vse, kar je v danem trenutku zmožna domisliti. S svojim pogledom sproti slika svoj dom na steno. Vse, kar naslika, obstaja samo toliko časa, da odsluži njenim potrebam. Ko je hiša takšna, kot si jo želi, takšna, da se v njej počuti varno, izstopi iz stene kot lutka in zaživi v prostoru.

 

Ampak zunaj ostaja nevarnost volka, ki preži nanjo in na prašička. Zdi se, da stene hiše niso dovolj, da bi ga tam tudi zadržale. Njegova prisotnost vdira v njihov dom in v teh trenutkih se Maria kot slika umakne v varnost stene, kjer je zgolj nedotakljiva opazovalka, ki čaka, da hiško znova naslika po podobi varnega doma. Želje so neskončne in meje tega, kaj predstavlja dom, se pomikajo dlje in dlje od realnosti. Tako tudi prašička s časom ne zadostujeta njenim predstavam o domu, zato ju spremeni v otroka, za katera skrbi, kot da sta njena. Skupaj tvorijo družino, v kateri vlada oz. naj bi po vseh pričakovanjih vladala brezpogojna ljubezen.

 

V svetu, ki ga Maria sproti ustvarja, ni nič zanesljivega, niti njeno lastno telo, vse se v vsakem trenutku spreminja. Telesa lutk nastajajo sproti iz papirja in lepilnega traku in so kot taka krhka, vsak premik jih načne in poškoduje. Od svojih teles niti ne pričakujejo moči, vzdržnosti ali stabilnosti. Vsaka poškodba se s koščkom lepilnega traku navidez zaceli. Zdi se, da Maria samo krpa razpoke svojega življenja, kar ji omogoča, da vzdržuje fasado domačnega okolja, ki ga ustvarja.

 

Maria varnost, ki ji jo predstavlja dom, pripiše stvarem zunaj sebe; hiši in otrokoma. Vse to zdaj ima, pa vendar se ji telo še zmeraj trga. Kaj je tisto, kar svet, ki ga je ustvarila, dela tako nezanesljiv oz. izmuzljiv? Kdo je volk, ki ogroža njen obstoj? Zdi se, da se njegova prisotnost iz prizora v prizor veča, kot da pronica skozi stene in ji diha za ovratnik. Včasih vstopa kot vsevedni pripovedovalec, ki komentira dogajanje, spet drugič se njegovo oko izriše na steni in opazuje prebivalce v njej. Nezaupljiv je do tega, kar vidi in sliši, in to z dobrim razlogom. Nič v tej hiši ni vredno zaupanja, niti otroka, ki se sčasoma obrneta proti Marii in jo skušata pojesti. Tokrat je ne more rešiti košček lepilnega traku, niti umik v steno. Hiša in otroka ji nista prinesla varnosti in ljubezni, ki ji jo je obljubljala njena predstava o domu. V trenutku nemoči, Maria prosi za pomoč volka. Ta jo je gnal do skrajnega roba propada in na koncu ji ne preostane drugega, kot da mu pogleda v oči. In tam ne vidi nikogar drugega kot samo sebe.

V procesu zagotavljanja najvišje kakovosti storitev vaše podatke upravljamo z največjo skrbnostjo in upoštevamo najvišje standarde, ki jih določajo evropske uredbe ter slovenska zakonodaja. Pravilnik o varstvu podatkov

Pravilnik o varstvu podatkov