Nenavadni občutki in situacije

Nenavadni občutki in situacije

 

Kristian Božak Kavčič

 

Italijanska ilustratorka in animatorka Virginia Mori v svojih animiranih delih ohranja vizualno in pomensko enovitost ter nanje prenaša izviren stil iz svojih ilustracij. Pogost motiv v njenih ilustracijah je »melanholična gospodična«, ki jo avtorica postavlja v deloma prijetne deloma nelagodne situacije. Bolj kot s koherentno, enoznačno pripovedjo se Mori ukvarja z vzbujanjem kompleksnih, neubesedljivih občutkov.

 

V njenih delih je mogoče prepoznati mnoge nadrealistične prvine. V eni izmed ilustracij na primer melanholično dekle spi, medtem ko na njej leži gromozanski maček v velikosti kraljevske postelje, v drugi sedi na konju, sredi kvadrasto urejene žive meje, ki jo obrašča, v tretji izjemno povečana leži sredi miniaturnih smrek … Melanholična gospodična se v njenih ilustracijah velikokrat znajde v postelji – še posebej se vtisne v spomin tista, v kateri obrnjena na trebuh leži napol na postelji napol v bazenu, ki ga avtorica nariše namesto rjuhe. Spet v drugi se v njeni kraljevski postelji znajde še ena blazina, rjuha na strani blazine je odrgnjena, posteljni okvir nad njeno glavo pa spominja na ograjna vrata, ki so na pol odprta. Avtorica melanholični gospodični velikokrat tudi odreže glavo, s čimer loči um in telo ter nakaže na neusklajenost mentalnega in telesnega stanja svoje protagonistke.

 

Najpogosteje ustvarja v črno-beli tehniki risanja s svinčnikom, črnilom ali BIC črnim nalivnikom, občasno uporabi modro (voda) in zeleno (rastlinje) barvo. Svojega animiranega prvenca, Igro tišine (Il gioco del silenzio, 2009), se s tehničnega vidika loti na podoben način. V črno-beli risani animaciji izriše dekle, ki se na belem ozadju, v nedefiniranem prostoru ali času, postopno seseda vase in nato prerodi. Tako kot ilustracije je tudi film brez jasne zgodbe – prek svojstvenih vizualnih simbolov in motivov učinkovito ustvari melanholično atmosfero. Kljub izraziti vizualnosti se avtorica pri ustvarjanju vzdušja močno naslanja na zvočno plat – dogajanje v sliki ustrezno pospremi s stopnjujočimi brezizraznimi, na trenutke morečimi nenaravnimi, občasno inštrumentalnimi zvoki in šumi, ki jih preigrava na nemelodičen način. Tako zvok kot slika sta minimalistična. Dogajanje je okrnjeno na majhne geste, kot sta na primer zareza na prstu, ki si jo deklica oblizne, in iztegnjena dlan, ki se zvije v pest, in mirovanje likov, s čimer se odpirajo možne interpretacije.

 

Podobno je s Haircut (2015), ki se posveča učiteljici in učenki. Soočita se v praznem razredu in – tako kot je za Morijina dela značilno – v tišini, le s pogledi razrešujeta učenkino »problematično« kito. Kot pri Igri tišine je poudarjena nenavadna atmosfera, zgodbo pa pripovedujejo veliki plani, detajli in miniaturne, naključne geste likov. »S svojo umetnostjo ne želim ničesar razlagati. Želim si le sugerirati nenavadne občutke in situacije na metaforičen način,« pravi avtorica.

V procesu zagotavljanja najvišje kakovosti storitev vaše podatke upravljamo z največjo skrbnostjo in upoštevamo najvišje standarde, ki jih določajo evropske uredbe ter slovenska zakonodaja. Pravilnik o varstvu podatkov

Pravilnik o varstvu podatkov