Kinodvor.Galerija
30. 11.–8. 12.

Rezidenčna umetnica Animateke 2024, estonska samoukinja Chintis Lundgren, gledalca_ko skozi svoje humorne animacije vabi v dinamiko medosebnih odnosov, ki so kulisa procesu doseganja osebnostne integritete in seksualne avtentičnosti protagonistov. Predstavljene bodo originalne risbe iz animacij Življenje s Hermanom H. Rottom (2015), Manivald (2017) in Toomas pod dolino divjih volkov (2019).

Zgodovina animacije je zasmetena z antropomorfnimi liki, ki so pogosto osladni in imajo komaj kaj skupnega s svojimi človeškimi ali živalskimi vzporednicami. V delih Chintis Lundgren so ti liki malenkost drugačni. V osnovi so to ljudje, preoblečeni v živali – kot kakšni udeleženci kosmate orgije, v kateri se identitete začasno zakrijejo. Zdi se, da ti liki niso povsem realizirani; živalske maske so krinka na poti do samosprejemanja.

Lundgren, ki je samoukinja, je v svetu animacije hitro vzbudila pozornost z nizom kratkih in nenavadnih del, ki jih je ustvarila po naročilu Estonskega ornitološkega društva. Človek v njih takoj prepozna tisti značilni pridih estonskega absurda, a tudi edinstven vizualni slog, ki pogosto postavlja živalske like v absurdne, izrazito človeške situacije.

»Lahko jih je narisati, jaz pa sem malo lena,« prizna Lundgren. »Se je pa z njimi tudi lažje poistovetiti kot s človeškimi liki, da se človek lahko nasmeji na svoj račun. Vsak se lahko prepozna v lisici ali zajcu. V plešastem moškem z brki? Tak lik bi nagovoril samo druge plešaste, brkate moške.«

Avtoričine estetske odločitve odražajo njene osebne preference. »Ob pogledu na monokromatsko sliko s popolno kompozicijo me obide nenavadno zadovoljstvo. Preveč barv na eni sličici me moti. Trenutno me privlačijo različni odtenki rdeče in rožnate; tega ne znam pojasniti, enostavno mi je všeč.«

V jedru njenega dela so nekakšno iskanje spolne identitete in ljubezen, pa tudi kompleksnost vstopanja v partnerske zveze in njihovega ohranjanja.

Življenje s Hermanom H. Rottom (2015) ponudi variacijo na film The Odd Couple z zgodbo o kaotičnem ljubezenskem razmerju med zanikrno podgano Hermanom in pedantno mačko. Film, ki nasmeji, a hkrati vzbuja nelagodje, prikaže nihanja in izzive življenja v zvezi.

Dela Chintis Lundgren so edinstvena in sveža zaradi neposrednosti pri obravnavi seksualnosti. Praktično vsi njeni liki spolnost dojemajo zelo odprto in/ali so odkrito biseksualni. V njenem svetu to ni nič posebnega. Nobenega obsojanja ni. Ti ljudje to preprosto so.

V filmu Manivald (2017) 33-letni moški, ki živi s svojo mamo, doživi pretres, ko čedni vodovodar Toomas pride servisirat njun pralni stroj, a navsezadnje poservisira njiju (če veste, kaj mislim). Ta absurdna, a prisrčna zgodba govori o čustveno izstradani generaciji, obenem pa satirično prikaže včasih nezdravo dinamiko med starši in njihovimi odraslimi otroki.

Toomas pod dolino divjih volkov (2019) se navdihuje v načrtni neokusni izumetničenosti Russa Meyerja – predvsem njegovega celovečerca Beyond the Valley of the Dolls iz leta 1970 –, ki ji doda ščepec Sergia Leoneja. Film združi slogovno pretiravanje z zakonsko melodramo, v kateri najdemo brezizrazno oblikovane like in žgečkljive dvoumnosti, ki nas namerno živcirajo, ter izstopajoč nastop Draška Ivezića v vlogi huronsko smešnega globokoglasega Toomasa. Rezultat tega je resnično komičen in moralno dvoumen film, ki gledalcu ostane v spominu.

Pred kratkim sem na avtobusu slišal, kako je neka ženska v telefon momljala, da »pričakujemo, da bo ljubezen vir naše največje sreče, dostikrat pa je v bistvu ena najbolj zanesljivih poti do bede«. Neznanka je nadaljevala, da nas popkultura in množični mediji zasipajo z idealiziranimi upodobitvami ljubezni, zato mnogi verjamejo, da bi morala biti ta nenaporna – vsakodnevno posuta s šopki rož, dobrim vinom in epohalnimi orgazmi. Ko resničnost prinese nekaj drugega, človek nagonsko hoče zbežati in poiskati nekaj boljšega ali popolnega. Ampak iluzorno je pričakovati, da se bosta dve unikatni bitji, ki se znajdeta skupaj z neštetimi odgovornostmi vred, z lahkoto uglasili. Ljubezen ni čarobni napoj, temveč umetnost, ki zahteva nenehno učenje, vajo in trud.

Chris Robinson