Žirija 2008

Georges Schwizgebel se je rodil leta 1944 v Reconvillieru, v Bernski Juri. Pri petnajstih letih in pol se je začel na Å oli likovnih umetnosti pod vplivom staršev učiti slikarstva. Nato je spoznal Daniela Suterja in kmalu sta začela razmišljati o lastni produkciji risanih filmov — studiu GDS (kratica njunih začetnic: Georges-Daniel-Schwizgebel/Suter). Oba sta delala v oglaševalski agenciji, v prostem času pa so se Georges, Daniel in Claude (Luyet) v starem urarskem ateljeju lotili svojih prvih animacijskih poskusov. Leta 1970 je naročilo za izdelavo animiranega dela dveh dokumentarnih filmov animatorskim vajencem omogočilo vzpostavitev lastne produkcije. Ekipa je začela izdelovati napise za švicarsko televizijo v francoskem jeziku. Film Ikarjev let (Le vol d'Icare) je Schwizgeblu prinesel študijsko štipendijo, Perspektive (Perspectives)pa nagrado, ki mu je omogočila produkcijo filma Ofsajd (Hors-jeu). Tako se je začela kariera neodvisnega filmskega ustvarjalca. Filmi so si sledili hitro in brez finančne izgube, prav tako razstave, in Georges Schwizgebel je kmalu postal eden najbolj poznanih filmskih ustvarjalcev v svetu animacije. O njegovi osebnosti in delu pričajo številni dokumentarni filmi, posvetila in retrospektive.
Vsestranski avtor petnajstih kratkih filmov je bil nagrajen na festivalih v Cannesu, Annecyju, Zagrebu, Hirošimi, Stuttgartu, Ottawi in Espinhu. Njegova filma 78 stolpov (78 tours, 1985) in Pot v brezno (La course à l'abîme,1992) je festival v Annecyju leta 2006 uvrstil na seznam stotih najvplivnejših animiranih filmov. Človek brez sence (L'homme sans ombre, 2004), prvo sodelovanje s Kanadskim filmskim skladom, je požel sedemnajst mednarodnih nagrad. Čeprav je sprva uporabljal rotoskopiranje, je to orodje kasneje zamenjal za svobodnejši pristop, ki ga zaznamujeta prosto nanašanje barv in pogosta uporaba geometrijskih likov.
Poleg filmov je ustvarjal tudi gledališke scenografije in televizijsko grafiko, oblikoval plakate in stenske poslikave ter sodeloval na številnih umetniških razstavah.

Več o avtorju na strani swissfilms in v monografiji Des peintures animeés / Die laufenden Farbbilder / Animated paintings; Olivier Cotte, Editions Heuwinkel, 2004.

Regina Pessoa se je rodila leta 1969 v portugalskem mestu Coimbra. "Do svojega 17. leta sem živela na podeželju, v mali vasici blizu Coimbre. Ves moj kozmos je bil izključno ruralen. Nismo imeli televizije, kar me je zelo dolgočasilo ..., a če se ozrem nazaj, če še enkrat premislim, me je to morda rešilo, saj smo ves čas brali in poslušali pripovedovanja starejših." 
Regina Pessoa je končala Visoko šolo za likovne umetnosti v Portu in leta 1992 začela svojo animacijsko kariero pri produkcijski hiši Filmógrafo, kjer je sodelovala pri animaciji filmov Banditi (Os Salteadores,1993), Usoda Luzitanije (Fado Lusitano, 1995) in Slepi potnik (Clandestino, 2000) režiserja Abija Feija. Bila je tudi soavtorica filmov Začarani krog (Ciclo Vicioso, 1996) in Božične zvezde (Estrelas de Natal, 1998).
Leta 1999 je animirala in režirala svoj prvi samostojni film Noč (A Noite) v tehniki gravure na mavčne plošče. V letu 2005 je sledil njen drugi kratkometražec Tragična zgodba s srečnim koncem (História trágica com final feliz) v koprodukciji francoskega studia Folimage, portugalskega Ciclope Filmes in Kanadskega filmskega sklada, narejen v isti animacijski tehniki: "Ko sem bila majhna, je stric z ogljem ves čas risal po stenah in vratih babičine hiše. To nam je vlivalo občutek svobode, saj nismo nikoli imeli svinčnikov in papirja, vedno pa so bila tam vrata in stene — morda se mi je to za vedno vtisnilo v podzavest, saj je danes, toliko pozneje, to že moj drugi film, narejen v tehniki gravure."
Oba filma sta od svojega nastanka prejela številne nagrade po vsem svetu. Regina Pessoa se trenutno ukvarja s svojim novim animiranim filmom Kali, ki bo spet portugalsko-kanadsko-francoska koprodukcija.

Več o avtorici na strani ciclopefilmes

Giannalberto Bendazzi je profesor zgodovine animiranega filma na Univerzi v Milanu (Italija). Je filmski kritik in zgodovinar, ki se s študijem animiranega filma ukvarja že od svojega 19. leta (danes jih ima 62). Njegovo najbolj poznano delo je knjiga Cartoons, 100 Years of Cinema Animation, pregled svetovne zgodovine tega medija, ki je bil preveden v številne jezike. Å e ena dobra knjiga je Alexeieff — Itinerary of a Master (v angleškem in francoskem jeziku, izdana leta 2001), posvečena znamenitemu avtorju eksperimentalnih kratkometražcev.
Da bi prispeval k širjenju in promociji animiranega filma v vseh kotičkih sveta, Giannalberto ves čas sodeluje pri številnih publikacijah, festivalih, retrospektivah, člankih, esejih, predavanjih, študijskih predmetih in drugje. Takole pravi: "Animacije ne ljubim tako, kot filatelist ljubi svoje znamke ali navijač svoj nogometni klub. Občudujem to umetnost, ki je bila venomer podcenjevana in ji gre zato še posebno priznanje."  

Jerzy Kucia se je rodil leta 1942 v poljskem mestu Soltysy. Ta resnično vsestranski umetnik deluje izmenično kot režiser, scenarist, oblikovalec, animator, producent animiranih filmov, grafik in slikar. Med letoma 1961 in 1967 je obiskoval študij slikarstva, grafike in animiranega filma pri profesorjih WacÅ‚awu Taranczewskem, Konradu Srzednickem in WÅ‚odzimierzu Kunzu na Akademiji za likovne umetnosti v Krakovu. Po diplomi se je v svojem umetniškem delu posvetil grafiki in slikarstvu. Sodeloval je na več kot 150 razstavah in prejel številne nagrade. Danes je tudi sam profesor na Akademiji likovnih umetnosti v Krakovu, kjer od leta 1980 vodi studio animiranega filma. Kot predavatelj je gostoval v Vancouvru, Londonu, Munstru, Ljubljani, Mumbaiu in drugod. Od leta 1996 vodi vsakoletni projekt Mednarodne delavnice animiranega filma v Krakovu, ki je namenjen mladim umetnikom z vsega sveta.
"Z animiranim filmom, kot medijem in izraznim sredstvom, sem se srečal čisto po naključju. Nikoli nisem nameraval biti filmar. Na pobudo prijateljev sem se preizkusil v nekaj kratkih vajah z animacijskimi tehnikami in takrat sem ugotovil, da se lahko z uporabo časa in gibanja veliko laže izrekam o sodobnih problematikah, o ljudeh, ki me obkrožajo in se ubadajo z enakimi težavami kot jaz sam, o njihovi psihologiji in zahtevnih vprašanjih tistega časa (konec šestdesetih let). Zaradi težav z iskanjem produkcijskih možnosti za svoje filmske zamisli ter dolgotrajnega in napornega postopka ustvarjanja teh filmov sem skušal tovrstno delo preprosto obesiti na klin. A priložnost ustvarjanja z uporabo gibanja in časa je prevesila tehtnico na svojo stran ..." Jerzy Kucia

Več o življenju in delu Jerzyja Kucie (v poljščini).

Jelena Girlin: Rodila sem se nekega temačnega novembrskega večera leta 1979, ko je padal prvi sneg. Moji domovini so rekli Sovjetska zveza, a takšna država ne obstaja več.
Vedno sta me privlačila film in kostumografija. Hotela sem biti modna oblikovalka, a sem se, hvala bogu, srečala z animacijo. Konec junija 2001 sem diplomirala na Estonski akademiji za umetnosti in nekaj tednov pozneje rodila svojega prvega otroka. Z animacijo sem se začela ukvarjati v tretjem letniku študija na akademiji pod močnim vplivom bratov Quay in Jana Å vankmajerja. Pravkar končujem svoj peti film, pred njim pa so se zvrstili: Lasje (Volosõ, 2000), Guf — katedrala nerojenih duš (Guf - katedraal sündimata hingedele, 2001), Miza (Laud, 2003) in Obleka (Kleit, 2006). Zdaj s krasno partnerico in res dobro prijateljico Mari-Liis Bassovskaja delava novi film Oranus, ki bo predvidoma končan leta 2009. Neverjetno je, da lahko dve osebi razmišljata na tako podoben in širok način, a nama to uspeva. Upam, da bodo sijajni ljudje, ki nama resnično pomagajo, še naprej opravljali to dobro delo, saj brez njih takšnih filmov ne moreva ustvarjati.