Poročilo o tekmovalnem sklopu III

V tretjem sklopu se je odvrtelo kar nekaj animacij brez uporabe besed. Izjema je le Čisto druga zgodba (Zupełnie inna historia, 2008), kjer nož, ki pade skozi okno stanovanja, pripoveduje svojo zgodbo in tako z njim pričakamo začetek novega dela njegovega življenja. Gledalcu ponudi pogled na svet iz zornega kota noža – kar se tiče kamere, kot tudi občutkov, ki jih sam doživi.

V Krokodilu (Krokodill, 2009) je uporaba besed postavljena na scenografijo ali rekvizite (kot so diplome, obešene na stenah, grafiti na zidovih ali reklamni napisi pred trgovinami), liki sami jih nikoli ne izrekajo, njihova dejanja in izrazi na obrazu pa so zelo ekspresivni. Druga posebnost te animacije je pogostost ponovne uporabe določenih elementov, s katerimi izrazi spremenjeno čustveno stanje likov: časopisni članki so najprej slavili uspehe, kasneje pa prikazovali propad; mesojeda rastlina je najprej žarela od zdravja ob hranjenju s kaviarjem, kasneje se ob sardinah iz konzerve in alkoholu znajde čisto na robu propada; obešeni ženskin plašč je spravljal obešalnik z ekvilibrija, uravnovesi ga moški plašč, ki se nanj obesi. Način, kako avtor prepleta dvojnost, je razviden tudi v mnogih drugih elementih; moški se službeno oblači v krokodila, ženska ga ima doma. Oba imata poseben odnos do golote, enemu je prinesla poraz, drugemu pridobitev. Tako se na eni strani zarisuje lahka razpoznavnost omenjenih dvojnosti, na drugi strani pa neizmerna prežetost z njimi pri gledalcu ustvari občutek privlačnosti nepopolnega razumevanja. Krokodil ustvari preprost, a zelo močen in malce nenavaden stil lepega.

Podoben občutek osamljenosti oz. oddaljenosti se čuti v animaciji Sam (Egyedül, 2008), kjer se skozi prikazovanje rutine izpostavi lik, in pripravi gledalca, da verjame v razosebljenost glavnega lika in življenje, odvisno le od časa, ki mineva. To potrjuje tudi vizualna podoba animacije, kjer se ploski, kvadratni lik giblje v zelo sterilnem okolju. Na koncu gledalec ugotovi, da se je motil.

Se zgodi (Chybička se vloudí, 2008) in Gozdni impro: dež (Log Jam: The Rain, 2008) izpostavljata humornost na hudomušen način. Medtem ko v Gozdnem impru: dež zajec, volk in medved igrajo na različne inštrumente, ob tem pa dokaj verodostojno oponašajo izraze nekaterih glasbenikov, se mimo sprehaja lovec, ki mu opažanje živali ne gre ravno od rok. Kaj veliko bolj spretne niso niti štorklje, ki so v Se zgodi zadolžene za prinašanje otrok. Zgodi se napaka in medvedja družina dobi človeškega dojenčka, človeška pa medvedjega. Animacija, ki poleg prisrčne zgodbe gledalcem pokaže, da prilagajanje na drugačne od nas poteka obojestransko in da se nekaterih stvari pač ne da spremeniti, saj mali medvedek ne bo nikoli človeški, ne glede na to, koliko ga bodo brili, in človeški mladiček ne bo nikoli postal medved, ne glede na to, koliko bo plezal.

Kalindi Fonda