Jezni bog animacije

Na prvi pogled se dvajset let obsegajoča filmografija Phila Mulloya zdi kot skorajda zbadljiva prepesnitev fundamentov zahodne mitologije in zgodovine: Desetih zapovedi (serija The Ten Commandments, 1994—96), teorije evolucije in zgodovine civilizacije (Zgodovina sveta, 1994) ter, jasno, vesterna (serija Cowboys, 1991), največjega dosežka sodobnosti, epa novodobnega človeštva, ki opeva kolonizacijo in industrializacijo sveta. Mulloyevo ravnanje s temi temeljnimi besedili je podobno besnenju anarhičnega proti-boga, ki se je odločil, da bo ljudi — pohlepna, brezvestna in neumna bitja — kaznoval z vso bolestno domišljijo, ki jo omogoča animacija, jih hujskal v vojne, jih zlepa obglavljal, metal psom, cvrl v plamenih in se jim posmehoval še po smrti.

Kot vsak dober satirik — in Mulloya lahko brez odlašanja prištejemo k žlahtni tradiciji anglosaksonske družbene satire — je avtor v prvi vrsti torej zares tudi demiurg, ki svetove ustvarja in uničuje, nemara z namenom, da bi človeštvu v glavo vbil vsaj kanček razuma. Pa čeprav so Mulloyevi "ljudje" le groteskno skrivenčene dvodimenzionalne figurice, zreducirane na dva organa prvinskih nagonov: napihnjeno glavo zevajočih ust in votlih oči, ki skrivajo neskončno brezno "razuma", ter genitalije, ki so resnični motor življenja in "napredka", kot nam to avtor nazorno naslika v seriji Intolerance (2000—01) ter didaktično demonstrira v The pen—>is mightier than sword, delu serije Zgodovina sveta.

Ta Mulloyeva monotona in z mračnim obupom oklepljena vizija človeškega duha — ki je predvsem zgodovina konflikta z lastno biološko naravo —, je dobro razvidna že v Moje pesmi, moje sanje (1992), kjer se serija bizarnih in nepovezanih dogodkov zveriži v kaotični karneval nasilja in (s)pozabe. A prav skozi takšno neusmiljeno sprevračanje simbolne postave se Mulloyeva družbena vizija realizira kot govorica hipnih, a natančnih opažanj, iztrganih in komajda smiselnih podob, ki se v končni točki sestavijo v nekakšen družbeno-politično-seksualni impresionizem, v razglašeno, a predirljivo misel tega, kaj pomeni biti človek.

Narativno in stilistično bolj "artikulirani" deli sta Veriga (1997), kjer darvinistični pragozd zamenjamo za orwellowsko podobo uklenjenosti v spone permanentne vojne in fašizma — tiste genocidalne utopije, ki temelji na izključitvi (vsega) drugega —, ter omenjena serija Nestrpnost, kjer avtor pod krinko brutalno smešne parodije "znanstvene" fantastike predoči relativnost kulturnih norm. V ospredju Mulloyevih del je torej preokupacija z nemočjo posameznika naproti totalnemu družbenemu telesu — problem, ki se mu avtor posveča z globokim nezaupanjem do obstoječih oblik kolektivnega upravljanja (telesa in misli) in sardoničnim posmehom do vseh vrst magičnega "mišljenja". Problem, katerega zgodovino in dinamiko razgrne — tako rekoč epistemološko — predvsem v serijah The Ten Commandments in Zgodovina sveta.

A hkrati Mulloy svoje zajedljive kritike ne servira s kakšnega moralističnega piedestala. Njegovo delo ni razsvetljeno zgolj z obilico obešenjaškega humorja in zgodovinske ironije, temveč je zmožno spregovoriti tudi na resnično liričen način. V Vetru sprememb (1996), svoji najlepši stvaritvi, avtor izjemoma predstavi resničnega junaka: iz domovine pregnanega violinista (z glasom in glasbo Alexandra Balanescuja), večnega tujca in elegičnega glasnika spomina na sedanjost, na ideale, ki se vdajo pritiskom realnosti — slednjo avtor vpelje še z eno izjemo, z "resničnimi", četudi stiliziranimi filmskimi posnetki. V tej muzikalični kompoziciji, kjer Mulloyeve neposredne podobe postanejo fragmenti neke druge pripovedi drugega spomina, avtor razkrije svoj romantično angažirani kredo, dotlej neslišen v hrupu bolj urgentnih izjav: "Nima smisla, da znaš kaj res dobro odigrati, če ti ne uspe izraziti česa, kar lahko zgane ljudi." Violinista na koncu kreativna eksplozija odnese v nebo, da bi pristal na spomeniku glasbenih velikanov preteklosti, ki ga nato s svedrom razbije na kosce. Mulloyeve animacije preveva prav takšen modernistični paradoks: želja, da bi pometel z lažnimi idoli, ki na nas pritiskajo s težo stoletij, a obenem tudi zavedanje, da brez (zgodovinskega) spomina (politična) dejanja nimajo vrednosti in prihodnosti. Lahko zgolj roka, ki briše, znova tudi riše?

In prav brisanje se zdi primerno, ko želimo opisati Mulloyevo risbo, neposredne in hitre poteze njegovega čopiča. Bolj kot za karkoli drugega gre dejansko za nenehno redukcijo; kot bi se tresoča roka brez potrpljenja ustrašila, da se bo z omahovanjem ali stilizacijo skrhal pomen narisane podobe. Figure se premikajo zgolj toliko, da se lahko sličice za silo povežejo v zvezno gibanje. Govorijo zgolj toliko, da lahko v njihovih cvilečih podganjih glasovih prepoznamo nekaj podobnega govorici. Parajoče in konkretno zvočenje je v ospredju zato, da izpolnjuje vrzeli v podobi in gibanju. Mulloyeva animacija je komajda mogoča sinteza elegantnega haikuja in naivističnega Art Brut rožljanja.

Avtorjeva zadnja stvaritev, serija Družina Christie (2006), v ničemer ne odstopa od opisanega. Risba je tudi tukaj atavistična kot avtorjevo videnje sveta, četudi ji na pomoč priskoči računalnik, ki ga Mulloy vihti kot zdelano trogloditsko sekiro. In podobno kot Mulloyeve predhodne stvaritve, ki si pogosto brez sramu privzamejo uveljavljeno, celo arhetipsko žanrsko obliko, se tudi film Družina Christie napravi v družinski sitcom, v katerem so vrednote in aspiracije britanskega malomeščanstva sprevržene do groteskne nerazpoznavnosti. Å e vedno imamo opravka z jeznim demiurgom, ki animacijo razume dobesedno — kot idejo oživljanja materije v grobo, vitalno podobo življenja.

Nil Baskar

Program:
Kratki filmi Phila Mulloya
Družina Christie