Žirija 2011

Max Andersson (Artist in residence)

Švedska/Nemčija

Max Andersson je že zelo zgodaj, pri štirih letih, začel brati in risati stripe. Vonj tuša mu je bil skoraj tako všeč kot vonj bencina. Hotel je postati mehanik, vendar sta starša vztrajala pri stripu. Njegov prvi strip je bil brez besedila in se je končal tako, da je glavnega junaka razstrelil dinamit v njegovih hlačah. Potem se je naučil abecede. Po nekaj desetletjih se je naveličal in začel delati filme. Prvi so bili barvni filmi formata 35 mm cinemascope z dolby stereo zvokom. Čez čas je napredoval na 16 mm z mono zvokom. Nazadnje je posnel črno-bel nemi film na super 8 mm. Potem je spet začel s stripi. Od takrat je njegovo delo izšlo v knjižni obliki v več jezikih in v večjih antologijah, kot so Strapazin, Lapin, Hôpital Brut, Zero Zero in Stripburger. Njegove risbe, predmeti in instalacije so bili prikazani na številnih razstavah po Evropi in ZDA. Max Andersson trenutno živi in dela v Berlinu. Njegov novi film Tito On Ice je celovečerni dokumentarec, ustvarjen po dogodkih, ki so sledili izdaji njegovega zadnjega grafičnega romana Bosanski sploščenec (v soavtorstvu z Larsom Sjunnessonom).

Bibliografija (izbor):
Container (2005)
Bosnian Flat Dog (2004)
Death & Candy (1999)
L'Excavation (1997)
Pistolen Johnny (1997)
Vakuumneger (1994)
Pixy (1992)

Filmografija:
Tito On Ice (2011)
Lolita Separates (1989)
Varför är det så mycket svart (1988)
Spik-Bebis (1987)
Ingen Kommentar (1987)
One Hundred Years (1984)

Marcel Jean

Quebec, Kanada

Marcel Jean, ki je na Univerzi v Montrealu diplomiral iz filma in literature, je avtor več knjig o quebeški kinematografiji in animiranih filmih. Med letoma 1996 in 1998 je bil v Quebeški filmski knjižnici kustos za animacijo, leta 1999 pa je postal vodja studia za animacijo pri francoskem programu Kanadskega filmskega sklada. V tej vlogi je produciral in koproduciral več mednarodno nagrajenih filmov, med katerimi so Črna duša (Martine Chartrand, 2001), Arija (Pjotr Sapegin, 2001), Brainwashers (Patrick Bouchard, 2002), Harmonika (Michèle Cournoyer, 2004), Človek brez sence (Georges Schwizgebel, 2004), Tragična zgodba s srečnim koncem (Regina Pessoa, 2005) in Krasuljčica (Claude Cloutier, 2007). Od leta 2005 vodi svojo produkcijsko hišo Central Unit Production.

Marcel Jean na Univerzi v Montrealu od leta 1986 poučuje zgodovino in estetiko filma. Režiral je kratke igrane filme (Le rendez-vous perpetual, 1989; Vacheries, 1990) in tri dokumentarce. Napisal je tudi scenarij za film Dehors novembre (Patrick Bouchard, 2005).

Carolina López Caballero

Španija

Filmska kuratorka, animatorka in pisateljica

Trenutno je na čelu dveh katalonskih filmskih institucij, mednarodnega festivala animiranega filma Animac-LLeida in kina Xcèntric, ki deluje v okviru barcelonskega Centra za sodobno kulturo CCCB. Poleg tega je kuratorka programa 'Little Stories of Cinema' v barcelonskem Muzeju sodobne umetnosti MACBA in sodelavka festivala umetnosti ter novih medijev Artfutura.

Carolina je na Univerzi v Barceloni diplomirala iz likovne umetnosti, na East Surrey College v Angliji pa je študirala animacijo in diplomirala s filmom Swan Song (1992). Nekaj časa je kot svobodna animatorka delala v Barceloni, potem pa se je preselila v ZDA, kjer je delala za MTV in Locomotion. Leta 1993 je na Mednarodnem filmskem festivalu v Sitgesu v Kataloniji ustanovila sekcijo za animirani film Anima't in jo 10 let tudi vodila. Kot režiserka je posnela nekaj oglasov, televizijskih oddaj in kratki film za Nickelodeon (Mum's Birthday, 2002). Carolina je urednica knjige o eksperimentalnem filmu Xcèntric, 45 Films Against the Grain. Leta 2009 je v okviru barcelonskega podjetja za igrano produkcijo ustanovila oddelek za animacijo in digitalno produkcijo 8deagosto, kjer je do lani delala kot izvršna producentka.

Andy Glynne

Velika Britanija

Andy je nagrajeni filmski ustvarjalec, avtor in producent. Trenutno je direktor producentske hiše Mosaic Films in izvršni direktor pri Documentary Filmmakers Group. Andy je sicer študiral klinično psihologijo, z dokumentarci pa se je začel ukvarjati pred približno 15 leti, ko je ustanovil Documentary Filmmakers Group, britansko organizacijo za dokumentarni film. Nedavno je izdal kritiško priznano knjigo Documentaries and How to Make Them. Režiral in produciral je številne nagrajene filme za televizijske postaje v Veliki Britaniji in v tujini. Za animirano dokumentarno serijo Animirano mišljenje je leta 2010 osvojil nagrado BAFTA. Ima vidno vlogo pri snovanju posebnih programov za nove ustvarjalce na britanski televiziji in novih projektov za sveže, obetavne ustvarjalce v Indiji, Afriki, na Bližnjem vzhodu ter v Srednji in Vzhodni Evropi, dejavno pa je sodeloval tudi pri ustvarjanju animiranih dokumentarcev v Veliki Britaniji in drugod po svetu.

Vuk Jevremović

Nemčija/Španija

Rodil se je leta 1975 v Frankfurtu. Študiral je slikarstvo na münchenski Akademiji likovnih umetnosti in leta 2002 diplomiral v razredu profesorja Josepha Kosutha. Njegove risbe in slike so bile razstavljene v številnih evropskih galerijah. Potem ko je režiral in produciral serijo mednarodno nagrajenih kratkih filmov (Panther, Dnevnik in Patience of the Memory so bili v tekmi za oskarja), je nekaj časa kot profesor predaval na Akademiji Massana v Barceloni. Vodil je delavnice slikarstva, risanja in animiranega filma v Nemčiji, Tuniziji, Estoniji, Libanonu, Španiji, na Portugalskem, v Pakistanu, Rusiji in Kolumbiji. Bil je član mednarodnih žirij na festivalih avtorskih animiranih filmov po vsem svetu. Vuk Jevremović trenutno živi in dela med Hvarom in Barcelono.