Panorama V
Kratki animirani filmi iz srednje in vzhodne Evrope, ki izkazujejo dobro tehnično znanje in umetniški potencial.
Glava zmore vse. Drugi deli telesa imajo vsak svoje funkcije, glava pa je večnamensko orodje. Hvalnico univerzalnosti glave – ki obenem postavlja pod vprašaj njen primat – je ustvarila Anna Vasof, čarodejka medijskih vsebin, ki se prilagajajo zahtevam posameznika.
Film govori o tem, kako močno smo se kljub številnim možnostim komunikacije na daljavo zaprli v mehurčke. To je film o avtoričinem odnosu do medijev, katerih vsebine nenasitno požira, predvsem pa o njenem odnosu do enega kanala platforme za pretočne vsebine, ki ga spremlja brez prestanka.
Elektroakustično kompozicijo z naslovom Ma Hingan Lihtsalt Rohkem (Samo več diham) Viktorie Grahv je navdihnila misel, da se z dihanjem osvobodiš okovov, uteleša pa jo zmaj, ki spi v jami. Avtor animiranega filma se je obdelave vprašanja dihanja in tesnobe lotil v 3D tehniki in z animacijo peska.
Krog življenja je veličasten koncept: tisto, za kar brezpogojno skrbimo, zacveti šele, ko nas ni več. Na samotnem otoku v jami na obali živi stara želva in skrbi za jajce neznanega izvora. Trudi se, da bi se iz jajca kaj izleglo, a brez uspeha.
Je mogoče ujeti nekaj bežnega? Eksplozivne mešanice, evforije, mravljišča. Misli so kot roji žuželk (»muhe v glavi«), Jackson Pollock, plamenčki ali prebliski, razelektritve.
Eksperimentalna upodobitev osebnega dnevnika o težavnem otroštvu in mladosti preraste v zgodbo o družini, generacijah in vseh linijah, ki jih povezujejo.
V filmu vstopimo v nenavadno vzporedno vesolje, v katerem se prav vsi delijo na dve nasprotujoči si fizični obliki in fanatični ideologiji: plosko in okroglo.
Ljudje na hodniku brez konca čakajo, da bi lahko plačali sodelovanje v filmu svojega življenja. V njem igrajo glavnega junaka.
Droben val sproži čezmejno krizo.
Ko izolacija zaduši zunanji zvok, je dovolj tišine, da prisluhnemo svojemu notranjemu glasu. Živijo, jaz, veseli me, da sva se spoznala.
Na videz humorni premisleki o sreči. Filozofska prilika o paru, ki v kavarni jé tortice, se dotakne temeljnih vprašanj – o izmuzljivosti sreče in o tem, da je nismo vselej zmožni zaznati, kaj šele da bi se je čim bolj naužili.
Panorama V
Kratki animirani filmi iz srednje in vzhodne Evrope, ki izkazujejo dobro tehnično znanje in umetniški potencial.
Glava zmore vse. Drugi deli telesa imajo vsak svoje funkcije, glava pa je večnamensko orodje. Hvalnico univerzalnosti glave – ki obenem postavlja pod vprašaj njen primat – je ustvarila Anna Vasof, čarodejka medijskih vsebin, ki se prilagajajo zahtevam posameznika.
Film govori o tem, kako močno smo se kljub številnim možnostim komunikacije na daljavo zaprli v mehurčke. To je film o avtoričinem odnosu do medijev, katerih vsebine nenasitno požira, predvsem pa o njenem odnosu do enega kanala platforme za pretočne vsebine, ki ga spremlja brez prestanka.
Elektroakustično kompozicijo z naslovom Ma Hingan Lihtsalt Rohkem (Samo več diham) Viktorie Grahv je navdihnila misel, da se z dihanjem osvobodiš okovov, uteleša pa jo zmaj, ki spi v jami. Avtor animiranega filma se je obdelave vprašanja dihanja in tesnobe lotil v 3D tehniki in z animacijo peska.
Krog življenja je veličasten koncept: tisto, za kar brezpogojno skrbimo, zacveti šele, ko nas ni več. Na samotnem otoku v jami na obali živi stara želva in skrbi za jajce neznanega izvora. Trudi se, da bi se iz jajca kaj izleglo, a brez uspeha.
Je mogoče ujeti nekaj bežnega? Eksplozivne mešanice, evforije, mravljišča. Misli so kot roji žuželk (»muhe v glavi«), Jackson Pollock, plamenčki ali prebliski, razelektritve.
Eksperimentalna upodobitev osebnega dnevnika o težavnem otroštvu in mladosti preraste v zgodbo o družini, generacijah in vseh linijah, ki jih povezujejo.
V filmu vstopimo v nenavadno vzporedno vesolje, v katerem se prav vsi delijo na dve nasprotujoči si fizični obliki in fanatični ideologiji: plosko in okroglo.
Ljudje na hodniku brez konca čakajo, da bi lahko plačali sodelovanje v filmu svojega življenja. V njem igrajo glavnega junaka.
Droben val sproži čezmejno krizo.
Ko izolacija zaduši zunanji zvok, je dovolj tišine, da prisluhnemo svojemu notranjemu glasu. Živijo, jaz, veseli me, da sva se spoznala.
Na videz humorni premisleki o sreči. Filozofska prilika o paru, ki v kavarni jé tortice, se dotakne temeljnih vprašanj – o izmuzljivosti sreče in o tem, da je nismo vselej zmožni zaznati, kaj šele da bi se je čim bolj naužili.