ANIMATEKA x GALERIJA DLUL

Gianluigi Toccafondo: Noč, dan in med njima modrina. Risbe za film

Že ta teden, natančneje v četrtek, 23.11.2023 ob 18. uri v Galeriji DLUL, vas vabimo na otvoritev razstave našega letošnjega rezidenčnega umetnika, Gianluigija Toccafonda. Več o razstavi spodaj.

 

Razstava je postavljena v treh prostorih in je v okviru programa mednarodnega filmskega festivala Animateka poklon Gianluigiju Toccafondu, ki je na prvem festivalu leta 2004 zmagal z Malo Rusijo (La Piccola Russia, 2004).

Odločili smo se, da prostore, kjer poteka Animateka, “tapeciramo” z umetnikovimi deli. V Kinodvoru so razstavljene originalne risbe, ki jih je Toccafondo ustvaril posebej za Animateko, v Kinoteki so na ogled sitotiski iz napovednika za 56. beneški filmski festival, duša razstave pa biva v Galeriji DLUL ob Ljubljanici. Risbe, ki so na ogled, so fotogrami iz avtorjevih animiranih filmov in pričajo o njegovi obsežni produkciji. Razstavljene so risbe iz filmov Dreamland (2021), Biti mrtev ali biti živ je eno in isto (Essere vivi o essere morti è la stessa cosa, 2000), La pista (1991), La coda (1989), Zločinec (Le Criminel, 1993) in Ostržek (Pinocchio, 1999).

Gianluigi Toccafondo je svoj prepoznavni slog razvil intuitivno, pri čemer je izhajal iz gibanja sekvenc v filmih in na videoposnetkih, ki jih je posnel sam, jih nato v celoti poustvaril s slikarsko obdelavo likov in ozadij ter jim tako vdihnil drugo življenje, življenje animiranega filma. Risbe, ki postanejo fotogrami, so v resnici že samostojno, zaključeno delo. In prav risbe nam odstrejo umetnikovo skrivnost, kako z raztezanjem in podaljševanjem likov, ki se stapljajo z ozadjem in zlivajo drug v drugega, prikaže sosledje vizij, na meji med verjetnim in domišljijskim. Gibanje, že samo po sebi prisotno na posameznih risbah, se v filmskih sekvencah razvije in okrepi naše zaznavanje spreminjajočih se oblik; te si sledijo in se povezujejo v pripoved, ki je bolj evokativna kakor eksplicitna.

Vsekakor pa hitro spoznamo, da Toccafondo črpa iz družinskih korenin, saj pogosto navaja očeta, po poklicu keramičarja, kar si je avtor vzel kot izhodišče za svojo ljubezen do “gibljivih” risb – spominjajo ga namreč na oblike, ki se spreminjajo v rokah obrtnika. To je asimilirana tradicija na območju, ki leži med Emilijo-Romanjo in Markami. V sorežiji s Simone Mulazzani so tako nastali prizori za La Pisto (1991), s plesom, ki črpa iz Fellinijevega filma Ginger in Fred (Ginger e Fred, 1986), vse pa se zaključi s plesom prašičev ob zvokih harmonike. To spominja na glasbo z romanjolskih baler (plesišč) in iz Male Rusije (La Piccola Russia, 2004) – tako ime se je namreč prijelo območja, kjer je bil po drugi svetovni vojni mit o veliki Rusiji zelo močan. Zgodba o brezsrčnem morilcu je kljub vsebini prežeta z globokim hrepenenjem in melanholijo, kar presega protagonistovo doživljanje. Morda je, tako kot v vseh Toccafondovih filmih, pravi protagonist zbor glasov, v katerega sodimo tudi sami, zbor, ki razkriva vso bedo in veličino človeškega duha. Avtor se poglablja v skrivnosti človeške narave, kar pokaže tudi v filmih za otroke, na primer v Ostržku, v katerem z izbranimi elementi poudari kontroverzne temačne plati, kljub temu pa filma ne obremeni z dramatičnostjo, ki tudi sicer ni značilna za njegovo produkcijo, temveč mu doda zasanjan, ali še bolje, “moder” pridih.

Modra barva nima zgolj kromatičnega učinka, ampak deluje predvsem evokativno, saj jo povezujemo s potopitvijo v globino stanja, ko lebdimo med zemljo in nebom ali med nočjo in dnevom; stanja, ki je blizu polsnu. In v tako stanje nas zanese, ko gledamo filme in risbe Gianluigija Toccafonda. Morda se potopimo v enako modrino vode, v kakršno zdrsne Asia Argento v napovedniku za 56. beneški filmski festival. Skupaj z njo se vrtimo in sukamo; smo plešoče ribe, morske deklice in meduze, saj ples razreši vse težave, vsaj za toliko časa, kolikor traja film.

V kratkem filmu La coda nam avtor razkrije strast do filma, tudi zgodnjega, saj navaja Busterja Keatona in v animaciji še bolj poudari njegovo akrobatsko spretnost, predvsem pa genialne domislice. Prav takšna filmska čarovnija se zgodi tudi v filmu Biti mrtev ali biti živ je eno in isto, ki je nastal leta 2002 ob obletnici Pasolinijevega rojstva. Nekatere sekvence so iz Pasolinijevih filmov Mama Rim (Mamma Roma, 1962), Ptice in ptičice (Uccellacci e uccellini, 1966) in Pogled na Zemljo z Lune (La Terra vista dalla Luna, 1967). Prepoznamo Anno Magnani, Lauro Betti, predvsem pa Ninetta Davolija in Totòja. In prav slednji citira nauk, hkrati naslov kratkega filma, ki je hommage tragično preminulemu pesniku: “Biti mrtev ali biti živ je eno in isto”. Nauk, ki odraža enako protislovnost kakor oksimoron, tako ljub Pasoliniju – in seveda tudi Toccafondu.

 

Zadnja leta je še poglobil svoje zanimanje za glasbeno področje, kjer je objavil že več plakatov in ilustracij. Še posebej tesno se je povezal s skupino C’mon Tigre, za katero je ustvaril debitantska videospota: Federation Tunisienne de Footbal leta 2013 in Underground Lovers leta 2014. Leta 2021 je s Pasqualom Catalanom posnel film Dreamland, ki se močno navezuje na glasbo; fotogrami iz filma so na ogled na razstavi. Gre za zelo pronicljivo delo, v katerem znova prepoznamo Pasolinijev portret. Dreamland, dobitnika nagrade Nastri d’Argento 2022, je navdihnila Puccinijeva Tosca. Kot vse avtorjeve filme ga odlikuje vizualno-zvočna simbioza: slike si sledijo v ritmu, ki ga narekuje vznemirljiva glasba, ta hipnotična sinhronost pa nas popelje v stanje globoke očaranosti.

– Paola Bristot

 

“Moje delo nastaja znotraj filma. Skoraj nikoli nisem risal na bel papir, vedno izhajam iz slike, filmskih odlomkov ali prizorov, ki sem jih ustvaril skupaj s snemalci. Posnamem na tisoče fotografij, jih natisnem na papir ali fotokopiram, nato jih pobarvam z akrilnimi barvami, barvicami, svinčniki ali čim drugim in predelujem originalno podobo, dokler ni skoraj popolnoma spremenjena. Risbe nato posnamem s klasično vertikalo na 35-mm filmski trak in na projekciji si vse ogledam. Končni izdelek je animirani film, ki ohranja realno gibanje.“

– Gianluigi Toccafondo

 

GIANLUIGI TOCCAFONDO

Gianluigi Toccafondo se je rodil v San Marinu leta 1965. Leta 1985 je zaključil šolanje na Umetniškem inštitutu v Urbinu. Nato se je preselil v Milano in začel delati pri Mixfilmu. Leta 1989 je posnel prvi kratki film in se nato intenzivno posvetil animaciji. Tako so nastali filmi La Pista v sorežiji s Simone Mulazzani, La coda, La pista del maiale in Zločinec (Le Criminel); slednji je bil prikazan leta 1993 na 50. mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah. Ustvarjal je tudi uvodne špice za televizijske oddaje, kot so Tunnel (1994) in Carosello, ter reklamne oglase za liker Sambuca Molinari (1997) in žensko linijo kavbojk Levi’s Woman finding Love, delal pa je tudi za oddajo Stracult (2000). Leta 1999 je posnel kratki film Ostržek (Pinocchio) po znameniti zgodbi Carla Collodija. Ob obletnici rojstva Piera Paola Pasolinija je nastal film Biti mrtev ali biti živ je eno in isto (Essere vivi o essere morti è la stessa cosa). Leta 2004 je bil nagrajen za kratki film Mala Rusija (La piccola Russia) na festivalih v Ottawi, Ljubljani, Talinu in Torinu.

V letu 2008 je bil asistent režije pri filmu Gomora (Gomorra), ki ga je režiral Matteo Garrone. Leta 2010 je ustvaril animirano začetno špico za film Ridleyja Scotta Robin Hood, v letu 2013 pa je ustvaril film Nelegendarna razbojnika (Briganti senza leggenda), v katerem je animaciji dodana filmska komponenta. Od 2014 do 2017 je sodeloval z gledališčem Teatro dell’Opera v Rimu in skrbel za celostno grafično podobo. Oblikoval je scenografijo in kostume za Figaro! po Rossinijevem Seviljskem brivcu in za Mozartovo opero Don Giovanni ter ustvaril videoanimacije za Mesečnico (La Sonnambula) Vincenza Bellinija. Leta 2016 je sodeloval na festivalu Bologna Jazz in zasnoval plakate v počastitev jazz glasbe in glasbenikov, kot so Paolo Fresu, Uri Caine, Steve Coleman, Buster Williams in Barry Harris. Tudi glasbeno področje mu ni tuje. Ilustriral je naslovnico albuma Costellazioni za umetniško-glasbeni projekt Vasca Brondija Le luci della Centrale Elettrica. Leta 2013 je za skupino C’mon Tigre z Marcom Molinellijem posnel videospot Federation Tunisienne de Football, leta 2014 pa Underground Lovers. Na glasbo Pasquala Catalana je leta 2021 ustvaril Dreamland in leto pozneje dobil nagrado Nastro d’Argento 2022. Sodeluje s pomembnimi založbami, kot so Fandango, Einaudi, Mondadori, Little More, Giunti, Pulcinoelefante, Salani in Feltrinelli, ter z revijami Linea d’ombra, Lo Straniero, Internazionale, Mano, Abitare, Teléma, Macramè in Diario. Svoja dela je razstavljal v številnih italijanskih galerijah v Bologni, Modeni, Torinu, Milanu in Rimu, pa tudi širše v Parizu, Marseillu in Tokiu.

Novice