Film Flow vas vabi, da se na navidezno običajen dan prepustite muhastemu vetru, ki pa v svojem vrtinčenju skriva vznemirljivo noč v življenju ženske, upodobljeno s plesom zračnih tokov. Interakcija vonjev, toplote, dihanja ter naravnih in umetnih sunkov vetra, ki jih sprožajo nevidne sile, spreminja nezaznavno v otipljivo. Ta zračna gibanja razgrinjajo zaporedje dogodkov, ki nas popeljejo na pot po sledi protagonistke ter pahnejo v sfero, izoblikovano izključno iz zraka. Ko se vihar poleže in se izkaže, da so bile za žensko vse samo sanje, pa njen svet vendarle ni več enak.

Kako se je lahko zgodilo, in to v javnem prostoru v družbi ljudi, ki se imajo za prijatelje? To vprašanje se vselej zastavi v odziv na še eno novico o posilstvu na zmenku, saj ti primeri pogosto vključujejo več ljudi kot samo storilca in žrtev. Ob filmu Missing 10 Hours spoznamo, da lahko odločitve in dejanja opazovalcev usodno vplivajo na potek večera.
V interaktivni izkušnji navidezne resničnosti gledalec preživi večer v družbi Grega, nadutega tipa s slabimi nameni. Greg namreč v pijačo 22-letne Mare vmeša GHB, zato dekle počasi izgubi nadzor nad svojimi dejanji. Sprehod skozi noč se konča v zakotni ulici, kjer Greg odpelje Maro v temen kot. Odločitve, ki jih sprejema gledalec od začetka večera – bodisi sledi Gregovim dejanjem in ga pasivno opazuje ali pa poseže v dogajanje –, določijo izid: varen razplet ali aretacijo in zaslišanje na policijski postaji.

Kako doživlja svet človek z depresijo? Animirani potopitveni film z uporabo navidezne resničnosti tematizira depresijo in načine spopadanja z njo. Režiser in protagonist Ondřej nas vodi skozi raznolike pokrajine, povezane z zgodbo o njegovem boju z depresijo od pubertete dalje. Z nami deli, kar je občutil med prvimi depresivnimi epizodami v otroštvu na družinskem izletu, med študijem, ko se je gnal za uspehom, ali na delovnem mestu v vsakdanjih spopadih z depresivno »omračitvijo«. Gledalci bodo prek animacije, ki združuje stilizirano obliko Ondřejevega okolja in abstraktne upodobitve njegovih čustev, izkusili in razumeli, kako je živeti s to boleznijo, kako se z njo spopasti in kakšne mehanizme uporabljajo ljudje z depresijo za boljše počutje. Večino interakcij je mogoče upravljati z glasom. Glavni lik Ondřej ugotovi, da lahko depresijo ukroti prav z glasom. Kot tehnike pomirjanja in lajšanja stanja uporablja mrmranje, petje in celo kričanje.

Kabaret je interaktivna izkušnja navidezne resničnosti, ki govori o sočasnem množičnem drstenju koral ter o skrbeh pojočega rakca, kaj bo s prihodnostjo. To je igrivo raziskovalno popotovanje od roba naše galaksije do dna oceana, med katerim zazvončkljamo s svetlikajočim se planktonom, zaplavamo skozi portal iz morske žolce – naslovnega »kabareta«, ki je bil nekoč priljubljena jed na Norveškem – in pustimo, da nas luna odpelje na koralni greben v obdobju razmnoževanja. Toda tam ni vse, kot mora biti. Lahko kaj storimo, da rešimo letno drstenje koral? Kabaret, križanec med muzikalom in dokumentarcem, nas vabi, da potešimo zanimanje za svet žive narave ter premislimo svoj odnos do njega.

Kaj živi v ušesih osamljenega dečka? In zakaj prav tam?
Deček je vsak dan kopal po prsti in vse, kar je našel, shranil v škatlo za piškote. V zvezek je beležil svoje življenje in osamljene glasove stvari, ki jih je našel. V njegovih ušesih so živeli štirje glasbeniki in dva rakca, ki sta imela svojo čipkasto votlinico. Dečka so spodbujali z igranjem in plesom, kadarkoli je potočil solzo. V zameno je on potresel škatlo za piškote, napolnjeno z najdenimi predmeti. Tako je odrasel.
Kot odrasel človek je postal prodajalec slušnih aparatov in ni več zaznaval osamljenih glasov ali potočenih solza. Nekoč pa je po televiziji pri novicah videl ročno izdelano broško v obliki ptice, ki so jo našli v internacijskem taborišču za japonske Američane. Povsem ga je prevzela. Kaj je videl v njej?

Cesar je interaktivna in narativna izkušnja navidezne resničnosti: gledalca odpelje v možgane očeta, ki ga je prizadela afazija. To je zgodba o človeku, ki je izgubil sposobnost govora, in njegovi hčeri, ki se trudi komunicirati z njim. Je zgodba o ženski, ki ni dobila priložnosti, da bi zares spoznala svojega očeta, preden ga je bolezen ogradila od sveta. Ko se trudi sestaviti vse, kar je še ostalo od njegovega jezika, ugotovi, da je njegov odnos do besed povezan z njegovimi spomini. Spomini vsega življenja … Korak za korakom, drobec za drobcem se z njo podamo v notranji svet človeka, da bi razvozlali zgodbo, ki je sam ne more več izpovedati. Ta osebna pripoved, upodobljena v monokromatski estetiki, ki je blizu tradicionalni animaciji, je predstavljena kot popotovanje z nadrealističnim pridihom, na katerem raziskujemo afazijo kot eksotično deželo. Cesar je poetična izkušnja izgube jezikovne sposobnosti, minevanja časa ter človeških vezi, ki kljub vsemu ostanejo.