Pierre-Luc Granjon, neutruden graditelj domišljijskih svetov
Pierre-Luc Granjon je multidisciplinarni umetnik, režiser in ustvarjalec, ki že več kot 25 let navdušuje s svojim delom na področju animacije in grafičnega oblikovanja.
Kot nekdanji študent Šole uporabnih umetnosti v Lyonu se sprva ni nameraval podati v filmsko kariero, še manj pa v svet animiranega filma, medija, po katerem je danes najbolj prepoznaven. Odločen, da bo stopil na umetniško pot, je sprva sanjal o tem, da bi postal stripar ali slikar. Namesto služenja vojske se je odločil za ugovor vesti, kar ga je pripeljalo v studio Folimage; tam so namreč sredi 80. let sprejemali osebe, ki niso bile naklonjene vojaški avtoriteti in vojaškemu urjenju. Studio in dogajanje v njem sta ga v hipu očarala, zlasti tehnika stop animacije. Leta 1988 je bil zaposlen kot ustvarjalec likov za serijo Hopital Hilltop, ki temelji na istoimenskem delu Nicholasa Allana v režiji Pascala Le Nôtra. Gre za parodijo na serijo Urgenca, namenjeno otrokom med 3. in 6. letom, v kateri nastopa antropomorfna zdravniška ekipa. Oddelek za nujno medicinsko pomoč vodi pes: doktor Matthews.
Tehnika stop animacije je nedvomno tista, ki najbolj zaznamuje njegovo filmsko ustvarjalnost. Velik del filmov, ki jih je produciral studio Folimage, je nastal prav v tej tehniki. A njegove umetniške poti ne moremo omejiti zgolj na eno tehniko. Pierre-Luc Granjon je vsestranski umetnik, ki si ne postavlja mej ne pri grafičnih ne pri ustvarjalnih tehnikah. Prepoznaven risarski slog povezuje ves njegov ustvarjalni opus. Bi ga lahko poimenovali “Granjonov slog”?
Filmi Mala dogodivščina (2002), Grad drugih otrok (2004) in L’Enfant sans bouche (2004) predstavljajo prvi, “nemi” cikel njegovega ustvarjanja, v katerem liki ne govorijo, pripoved pa vodi pripovedovalčev glas. Film Beli volk (2006) pomeni prelomnico v njegovem opusu, saj se v zgodbi tega precej krutega pravljičnega sveta prvič pojavi dialog. Dvema mladima bratoma uspe udomačiti volka, ob tem pa spoznata neizprosno stvarnost sveta odraslih in živalskega sveta: ubiti, jesti, biti hrana – in znova ubiti. Podobno velja za film Velika zverina (2013), ki je navidezno naiven, a ima močan podton. Gledalec ves čas pričakuje pojav nevarne živali, ki pa se nikoli ne prikaže; gre za fantomsko grožnjo, ki zrcali naše notranje strahove. Film nagovarja našo politično in državljansko zavest.
Poleg samostojnih projektov pogosto sodeluje z drugimi scenaristi in režiserji. Z Antoinom Lanciauxom je soustvaril serijo štirih 26-minutnih filmov v tehniki stop animacije, Les 4 saisons de Léon, ki so nastali v studiu Folimage med letoma 2008 in 2012. Leta 2020 je skupaj z Jimom Capobiancom sorežiral film The Inventor, ki je bil ustvarjen in posnet v studiih Foliascope.
Leta 2015 se preizkusi v dveh animacijskih tehnikah, ki ne dopuščata popravkov. Najprej s filmom Samo mimo grem, ustvarjenim z graviranjem na mavčno ploščo, pa tudi s slikovno animacijo v okviru projekta 36 000 let pozneje (36 000 ans plus tard) – zbirko petnajstih čustvenih filmov, ki so posvečeni jami Chauvet. V tem kratkem filmu se Granjon pokloni jamski umetnosti in za trenutek oživi živalski svet paleolitika. Isto leto se udeleži mojstrskega tečaja, ki ga v Annecyju organizira CNC, vodi pa ga kanadska režiserka Michèle Lemieux. Tri dni za poglobitev v zgodovino in tehniko igličastega ekrana, redkega in edinstvenega instrumenta, ki sta ga v tridesetih letih prejšnjega stoletja zasnovala Alexandre Alexeïeff in Claire Parker; ta omogoča animacijo senc in svetlobe s pomočjo tisočerih igel. Po teh poskusih z igličastim ekranom Granjon leta 2024 ustvari kratki animirani film Nočni škornji, v katerem se dotakne svojih priljubljenih tem: otroški pogled na svet odraslih, gozd, noč, neobičajna srečanja in prijateljstvo, kadar je to mogoče.
Na Animateki se bomo pustili popeljati v njegove domišljijske svetove, tako tiste, ki črpajo navdih v otroštvu, kot tiste, ki razkrivajo nenavadnost ter krutost sveta odraslih. Prav ta krhko uravnotežen pripovedni pristop omogoča večplastno branje njegovih filmov, za katere Granjon pravi, da niso nujno namenjeni le otrokom.
– Jean Baptiste Garnero in Sophie Le Tétour
